Bralna zmožnost je močno povezana z učno uspešnostjo otroka – tako kažejo številne študije. Dobri bralci so učno uspešnejši. Študije celo kažejo, da se razlike v uspešnosti, pogojene z razlikami v branju, z leti šolanja povečujejo. Branje namreč predstavlja osnovno »orodje« v procesu učenja iz pisnih gradiv. Zato je vprašanje, ki muči mnoge starše, kdaj je pravi čas, da otroka (na)učijo branja. In kako naj se te naloge lotijo, da bo otrok bral z veseljem in da mu ne bi po nemarnem branja celo priskutili?
Branje je dolgotrajen proces
»Pomembno je, da otrok čim prej usvoji veščino branja. Toda na vprašanje, kdaj je pravi čas za to, ni mogoče odgovoriti 'pri teh in teh letih',« pravi dr. Sonja Pečjak, profesorica pedagoške psihologije na ljubljanski filozofski fakulteti, strokovnjakinja za psihologijo branja, opismenjevanja in pismenosti. Učenje branja je namreč dolgotrajen proces, ki zajema večji del predšolskega obdobja.
»Branje je v prvi vrsti zaznavni proces. To pomeni, da mora otrok, če želi prebrati besedo, najprej zaznati vsako črko v besedi (gre za sposobnost vidnega razločevanja), črko pretvoriti v ustrezen glas (sposobnost slušnega razločevanja) in nato posamezne glasove med seboj povezati v besede (sposobnost slušnega razčlenjevanja). Šele ko to zmore, ga je smiselno začeti učiti brati,« pojasnjuje Pečjakova.
Podobno meni tudi naša druga sogovornica, prav tako profesorica na oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Ljubica Marjanovič Umek. »Porajajočo se pismenost je treba spodbujati vse predšolsko obdobje. Za razvoj branja je zelo pomemben razvoj besednjaka in sporazumevalnih zmožnosti malčkov. Dobro je torej, da se z njimi čim več pogovarjamo, da sami pripovedujejo zgodbe, opisujejo svoja čustva, misli ali početje drugih oseb… Raziskave so pokazale, da je govor otrok odličen napovednik uspešnosti otrok v šoli, celo nekoliko boljši kot splošna neverbalna inteligentnost,« razloži psihologinja, ki veliko raziskovalne pozornosti namenja prav vprašanjem razvoja govornih zmožnosti predšolskih otrok.
Govorne spretnosti se, pojasnjuje, zelo uspešno razvijajo med igro. Odličen vzvod za njihovo spodbujanje je tudi skupno branje, in to že od prvega leta starosti naprej. Starši na primer preberejo pravljico o Rdeči kapici, otrok pa nato pove, kako se je počutila Rdeča kapica, ko je videla v postelji babico, kje je zdaj ta itd. Ker gre branje skupaj s pisanjem, je pomembno tudi, da predšolski otrok razvija drobne gibe prstov in rok. Dobro je torej, da prosto riše, prerisuje različne vzorce, niza drobne kroglice, zlaga majhne kocke… Vse to lahko počnejo že triletni malčki, korak do pisanja črk je potem zelo kratek, dodaja profesorica.
Otrok naj bere vsak dan vsaj pet minut
Na tako imenovano porajanje branja v predšolskem obdobju poleg spoznavnih in drugih lastnosti otroka vpliva tudi okolje. Starši lahko otroku pomagajo predvsem tako, da ustvarijo »tiskovno bogato okolje«, v katerem se bo srečeval z različnimi tipi pisnega gradiva – od znakov in napisov do otroške literature in časopisov. Zelo pomembno pa je tudi, poudarjata obe strokovnjakinji, da otrok vidi starše, ki z veseljem berejo.
Podobnega mnenja sta strokovnjakinji tudi pri vprašanju, ali je otroke treba že pred šolo učiti brati in pisati. Po mnenju Marjanovič-Umekove to ni potrebno. Večinoma zadošča, pravi, da starši spodbujajo porajajočo se pismenost na druge načine. »Ni smiselno vztrajati, da bi vsi predšolski otroci vsak dan sistematično brali. Zadošča, da se otrokovo željo ter začetno branje in pisanje vključi v druge dejavnosti, zlasti v simbolno igro. Otrok mora na primer »prebrati« listek, na katerem piše, kaj vse mora kupiti v trgovini ali v nedeljo prinesti babici. Zelo pomembno je tudi, da mu starši ali stari starši vsak dan kaj preberejo.« Pečjakova pa meni, da lahko tudi predšolske otroke učimo brati, »a le tiste z dobro razvitimi sposobnostmi vidnega in slušnega zaznavanja, ki pa jih ni prav veliko«.
Večina staršev se prej ali pozneje tudi vpraša, koliko časa naj otrok bere, ko že naredi prve korake pri branju: naj torej bere občasno ali vsak dan, in koliko na dan. Obe strokovnjakinji poudarjata, da se morajo starši zavedati, kako naporno je branje. »Zahteva velik trud in vztrajnost – nekaj, kar današnji generaciji otrok ni prav blizu,« pravi Pečjakova, »raziskave namreč kažejo, da otroci bralno zmožnost – ob ohranjeni motivaciji za branje – najbolje razvijejo, če berejo vsak dan od pet do šest minut v šoli in še toliko doma. Ob takšni količini urjenja večina otrok začne razmeroma tekoče brati v desetih do dvajsetih tednih.«
Strategija prepovedovanja ni smiselna
Vsakdanje krajše branje priporoča tudi Marjanovič-Umekova: »Otroci, ki vsak dan berejo od 15 do 20 minut, so na dobri poti, da hitro usvojijo veščino branja, zaradi česar bodo lahko pozneje veliko in radi brali.« Ob tem poudarja, kako pomembno je, da starši otroka res poslušajo, ko bere, in ga nevsiljivo popravijo. In da se zavedajo, kako naporno je branje, še posebej za tiste otroke, ki slabo berejo. »Takšne otroke velja spodbujati postopno: morda tako, da berejo večkrat na dan in krajši čas.« Naša sogovornica ob tem še opozarja, da se strategija prepovedovanja (ne greš na dvorišče, dokler ne prebereš…) ne obnese najbolje. »Otrok se namreč navadi, da bere le takrat, ko ga starši neposredno nadzorujejo, in da tako pride do njemu ljube dejavnosti. Dobro pa je, da se z otrokom pogovarjamo o pomenu branja in skupaj izberemo besedila, ki so zanj zanimiva.«
