Dosežki pogajanj, zapisani v prenovljeno kolektivno pogodbo za vzgojo in izobraževanje, so zavidljivi, ne pa tudi – glede na bližino volitev – presenetljivi. Učitelji bodo še naprej lahko učili po 22 ur na teden, nekateri še kakšno uro manj. Šolsko uro jim bodo še naprej priznavali kot polno. Vsak teden bodo lahko deset ur delali doma ali na vikendu, »po lastnem časovnem razporedu«. Za to ne bodo potrebovali odobritve ravnatelja; po določilih pogodbe namreč zadošča, če ga o tem pisno obvestijo. Svojo tedensko delovno obveznost, ki poleg pouka in drugih organiziranih oblik dela z učenci vključuje še priprave na pouk, popravljanje in ocenjevanje izdelkov ter vodenje dokumentacije, bodo lahko izpolnili v 33 urah. Ker tudi za učitelje velja 40-urni delovnik, jim bo ravnatelj moral naložiti še najmanj 150 ur dela. V tem času bodo govorili s starši, sedeli na konferencah, urejali zbirke in šolske sadovnjake, čistili akvarije in se strokovno izpolnjevali ter še naprej uživali v dolgih počitnicah. Mimogrede, ena od študij je pokazala, da se učitelji po razvitem svetu pretežno izobražujejo za svoj denar in v svojem prostem času…
Doseženi dogovor je do neke mere uspeh tudi za šolsko oblast. Učiteljem so de facto priznali, da so intelektualci oziroma »kreativci«, ti pa so praviloma bolj uspešni ob zagotovljeni avtonomiji in zaupanju. Poklicu, ki zaradi naraščanja števila težko obvladljivih otrok postaja vse težji, so tako vrnili nekaj izgubljene časti in ga najbrž naredili tudi privlačnejšega. A skupaj s svobodo gre tudi odgovornost. Od učiteljev bi zato pričakovali, da ne bodo nasprotovali mehanizmom za ugotavljanje kakovosti njihovega dela, na primer nacionalnemu preverjanju znanja ob koncu vsakega triletja. In da bodo vse, kar je treba – da bodo na primer na voljo otrokom in staršem tudi ob »čudnih« urah – postorili tudi zunaj plačanih ur. Ker pač niso delavska raja, ampak kreativci, odgovorni intelektualci.
Drži tudi, da bo popravljena kolektivna pogodba končno poenotila prakso na šolah in se ne bo več dogajalo, da bodo na eni šoli morali učitelji vsak dan ostati v šoli vsaj sedem ur, na drugi pa bodo šli domov, ko se bo komu zahotelo. Ali da bodo na eni dodatno plačani za vsako dejavnost, ki ni pouk, na drugi pa jim bodo ravnatelji po svoji (samo)volji določali dodatne neplačane obveznosti. A v kolektivni pogodbi ni določeno, kako se bo meril čas za delo doma. Zato se bo šele v praksi pokazalo, ali bo pogodba uporabljena ali zlorabljena. V ozadju ostaja tudi dejstvo, da enaka pravila za vse niso nujno najboljša rešitev. Priprave na pouk, ki jih opravi učitelj športne vzgoje, so praviloma manj zahtevne kot tiste, ki jih opravi učitelj biologije, geografije, štejejo pa enako. Da ne govorimo o tem, da si mnogi učitelji z leti poučevanja priprave močno poenostavijo. Tovrstnih dilem je še veliko. Ob spremljanju učinkovanja pogodbe na izbranih šolah v prihodnjem letu bo nanje treba pogledati z obeh plati – vladne in sindikalne.
