Frigo je ime za marsikaj, najprej, v francoščini, za hladilnik. Zlasti pa za neodvisno lyonsko umetniško izkušnjo in način mišljenja v osemdesetih letih, za koncept kolektivne umetniške prakse s polnim delovnim časom in mednarodnim povezovanjem. Frigo pa je tudi specifičen prostor in mednarodna skupina umetnikov, glasbenikov in arhitektov, ki so v osemdesetih ustvarili vrsto umetniških projektov in dogodkov ter s svojim skupinskim delovanjem močno zaznamovali večmedijsko prakso po svetu. (Sodelovali so na 1. mednarodnem bienalu Video CD 83 v Ljubljani.)
V nekdanji hladilnici sira so imeli raziskovalni večmedijski prostor z ateljejskimi in studijskimi prostori, razstaviščem, odrom in rezidenčnim programom. Skupinsko delovanje je pomenilo biti in živeti skupaj domala brez razlikovanja med zasebnim in javnim. Ustanovili so tudi eno prvih evropskih videogalerij, pop skupino Code Public, mobilni projekt Ponton in domala edini evropski piratski radio Radio Bellevue, ki je v živo oddajal 24 ur in ki še danes deluje na internetu.
Digitaliziran arhiv in razstava
V dobrih desetih letih se je nabralo na stotine ur avdiovizualnih posnetkov, saj so vse dogajanje skrbno dokumentirali. Ko je to obsežno arhivsko gradivo – 300 ur videa in 600 ur zvoka – v dobršni meri digitaliziral Nacionalni avdiovizualni inštitut, so se frigojevci ponovno zbrali in za začetek organizirali enodnevni dogodek ter s tem preizkusili interes lokalne in širše skupnosti. Dogodek je bil uspešen in sledila je organizacija retrospektivne razstave.
Razstava v celem zgornjem nadstropju muzeja na več ravneh prikazuje fenomen Frigo, odprtost za različne izraze in medije, komunikacijske sposobnosti članov in mednarodno mreženje. Prav dvojna struktura komercialnih dejavnosti (oblikovanje, scenografija, montaža) ter lastne produkcije in programa (performansi, instalacije, video, glasba, koncerti…) je skupini omogočala veliko mero avtonomnosti in neodvisnosti. Prizorišče razstave je dinamično, povezuje ga kolaž barvnih dokumentarnih fotografij, ki se kot širok friz razteza po galerijskem prostoru in je skupaj z besedilom kontekst posamičnih projektov. Vtis večmedijskosti pa tvorijo objekti, videoprojekcije in instalacije, medijski ambienti, zbirka vinilnih plošč in videokaset.
Na začetku sta informativna predstavitev in prikaz oblikovalske dejavnosti, od tam pa skozi originalna vrata Frigoja stopimo v krožno postavljeno videodokumentacijo (rezidenčnih) gostov, med njimi tudi slavnih umetnikov, kot so Paul McCarthy, Salome in Castelli. Postavitev s posamičnimi postajami dobro prikaže interdisciplinarno delovanje frigojevcev s celo vrsto povezanih skupin in iniciativ. Nekatere poznamo tudi pri nas, denimo Infermental, revijo na videokasetah, ki je že leta 1984 predstavila tudi skupino Laibach, distribucijsko mrežo European Media Art Network ter interaktivno televizijo Van Gogh TV s Piazzo Virtuale, pri kateri je v času kasselske Documente IX leta 1992 v organizaciji Marka Košnika sodelovala tudi Ljubljana.
Skala gre po svetu
Razstava se osredotoča na večje projekte, postavljena sta tudi radijski studio s poslušalnico in videogalerija. Nekateri projekti so resnično fascinantni, denimo plesni videi Charlesa Picsa ali Ararat Express 2034Bennija Efrata – urbana medijska karavana mul, natovorjenih z delujočimi videopredvajalniki in monitorji, ki se je z referenco na migracije sprehodila skozi center Lyona vzdolž reke Rhone. Ali pa večletni mobilni Bangkok Projekt skupine Minus delta T, ki je s kamionom prevažala skalo, težko pet ton in pol, čez pol sveta, od Anglije do Indije – na dolgi poti, polni avantur in pogajanj, so bili tudi na avdienci pri papežu, ki je skalo blagoslovil, hkrati pa so vzpostavili kulturno izmenjavo, organizirali Bangkok Festival in ustanovili Archives Europe Archives Asia kot žive arhive.
Frigojeva večkanalna medijska instalacija Voda, ki so jo izvedli v pariškem Pompidoujevem centru s tehnološko opremo v bazenu, je spet preizkušala meje umetnosti in uvedla nekatere specifične koncepte. Nekatere, kot sta Media Mystik in mentalna pokrajina Klima, pri nas malce bolj poznamo po umetniški praksi Mika Hentza, pomembnega člana, ki je v skupino vnesel performativnost in senzualnost. Ta umetnik je pri nas s predavanji, performansi in delavnicami gostoval že večkrat, pred kratkim pa je bil v rezidenci v Kulturnem centru Tobačna 001, kjer je bila na ogled njegova razstava Emotional Logic Systems.
Tudi nekateri drugi člani Frigoja, na primer Gerard Couty, Ratraut Pape, Christian Vanderbourg in Michel Piet, so bili pri nas in čisto mogoče je, da bo ta medijska razstava, ki poleg umetniških del in projektov predstavlja Frigo kot primer podporne strukture in interdisciplinarnega skupinskega dela in delovanja, v okviru svoje turneje prišla tudi k nam. Od Frigoja bi se lahko tudi pri nas še veliko naučili. Ne samo gledati, ampak tudi delovati in razumeti.
