Stavba, v kateri je Dnevnik, stoji v Kopitarjevi ulici. V bližini sta dve večji trgovini, v katerih si je mogoče kupiti malico, na drugi strani Kopitarjeve ulice pa tržnica. Lokalov z mizami in stoli je malo morje na obeh straneh Ljubljanice, problem pa nastane, če se hočeš usesti, ne da bi plačal za kavo, ampak želiš samo pomalicati sendvič ali spočiti noge.
Ko se naenkrat zaveš tega, da moraš v smeri od Kopitarjeve ulice proti kliničnemu centru za brezplačno sedenje hoditi vse do Žitnega mosta, kjer stojita dve klopi, in da ima cela tržnica le štiri klopi, od katerih je ena skrita v Mačkovi ulici, ugotoviš, da klopi v središču Ljubljane izginjajo, lokali s svojimi in mizami pa se množijo. In smo šli štet. Klopce v središču mesta torej, ki smo ga obkrožili takole: Poljanska cesta, Rozmanova ulica, Trubarjeva cesta, Nazorjeva ulica, Slovenska cesta in Zoisova cesta ter Stari trg in Ciril-Metodov trg.
Ena stran Ljubljanice polna, druga prazna
Trubarjeva ulica, ki je idealna za posedanje in grizljanje, je, ko gre za klopi, sama žalost. Našli smo jih pet, od katerih sta dve bolj podobni stolu kot klopi, Prešernov trg pa ima štiri klasične zelene in kamnito, ki obkroža maketo mesta, nekaj prostora za sedenje pa ponuja tudi Prešernov spomenik. Čopova ulica nima niti ene, jih je pa nesorazmerno veliko na Nazorjevi – 13 smo jih našteli. Z Nazorjevo se po številu klopi na kvadratni meter lahko kosa samo še Križevniška ulica, kjer jih je kar 11, je pa res, da je Križevniška ulica za lokale preozka, njeni stanovalci pa dovolj angažirani, da so jo opremili ne samo s simpatičnimi belimi klopmi, ampak tudi s cvetjem.
Optimistična slika se nadaljuje tudi okoli NUK, na Kongresnem trgu, Bregu in Petkovškovem nabrežju ter v manjših ulicah med Slovensko cesto in Petkovškovim nabrežjem, saj je prostora za sedenje dovolj, četudi je katera od klopi, kot na primer v Knafljevem prehodu, že močno polomljena in razmajana. Se pa zadeva povsem obrne na drugi strani Ljubljanice. In to ravno tisti strani, kjer ima svoj sedež župan. Pred Magistratom na Starem trgu smo našteli štiri lesene zelene, dve na Stritarjevi, dve kamniti pri Tromostovju, (čeprav zaradi bruhanja in drugih ostalin od nočnih popivanj nista najbolj mikavni), dve na Cankarjevem nabrežju in eno na Levstikovem trgu. Desno od Magistrata pa smo poleg tistih na tržnici našli še sedem klopic na Vodnikovem trgu pred turističnim centrom in eno zeleno ob avtobusni postaji na Krekovem trgu.
Klopi je premalo sploh zaradi starejših
Medtem ko urugvajskega para, ki je Ljubljano opeval v samih superlativih, pomanjkanje klopi ni zmotilo, saj smo ju ujeli ravno na poti z Gradu, kjer je bilo mest za sedenje dovolj, urugvajska mesta pa klopi »zaradi slabih županov« tako in tako nimajo, Ljubljančani pomanjkanje klopic občutijo.
Če vprašaš mlajše, bi si jih želeli več, a stvar ni tako kritična. »Potrebujemo klopi, ampak je problem v stanovalcih stavb, pred katerimi bi stale, saj bi se jim uprli v strahu pred tem, da bodo tisti, ki bodo sedeli na njih, popivali in zganjali hrup. Če bi hotel postaviti klop, stanovalci skratka tega ne bi pustili,« je razmišljal Stojan, ki se je v družbi psa ravno odpravljal na pijačo v lokal na tržnici. Meni sicer, da kdor hoče sedeti na tržnici, to lahko počne na stopnicah na Pogačarjevem trgu ali pa se usede v lokal. Klop za sedenje po njegovem mnenju skratka ni potrebna, starejši ljudje pa imajo enako izbiro kot mladi – lahko pa si odpočijejo tudi na stolu pred lokalom, natakar pa jim bo morda prinesel celo kozarec vode.
Lepa misel, a starejši niso tako idealistični. »Če nimaš denarja za sedenje v lokalu, in starejši ga pogosto nimajo, potrebuješ nekaj drugega, na čemer se lahko spočiješ. A ne najdeš. Tukaj bi bilo lahko več klopi, sploh zaradi starejših ljudi, ker težko hodijo. Včasih jih je bilo v Stari Ljubljani in na Prešernovem trgu več. Lokali so, klopic pa ni,« sta se strinjala Dejana in Matjaž, ki sta posedala na klopi pred Magistratom. Več bi si jih želel tudi Samir, ki je zasedal eno od dveh pri Pogačarjevem trgu in med raztegovanjem nog pripomnil: »Včasih mi ni do tega, da sedim v kavarni, kjer moram nekaj popiti, ampak bi samo malo posedel tako kot danes.«
