Knjigo je prevajalka, kot mi je pred leti povedala, prevajala iz čistega veselja, brez obeta objave, in prevod, ki je k sreči doživel izid, dokazuje prav to veselje, prelitje dveh jezikov, ki govorita o poletju, ki ga protagonistka, pisateljica zrelih let, preživlja v hišici v Saint-Tropezu. V dneh in nočeh zadovoljne samosti preučuje in v nekakšni dnevniški prvoosebni formi popisuje tako zvezdno nebo nad teraso kot mačke, ki se smukajo okoli vogalov, tako svoja pisateljska (ne)razpoloženja kot svoja izginula leta in ljubezni. A to nikakor ni kakšno nostalgično premlevanje, ampak nasprotno, resen pretres lastnih ravnanj: »Si predstavljate, da bi naključje napravilo iz mene eno tistih na enega samega moškega omejenih žensk, ki odnesejo celo v grob pobožnjakarsko naivnost stare device? /…/ Če bi si zamislila tako usodo, bi moja mesnata, od sonca in vode ustrojena dvojnica, ki jo vidim v nagnjenem zrcalu, vztrepetala – če bi mogla še trepetati zaradi nekdanje nevarnosti.«
In to je, četudi knjiga nikakor ni avtobiografija, Colette v polni meri, ženska liberalnih pogledov, igralka v Moulin Rougeu in Bataclanu, katere predstavo so zaradi pohujšljivega kostuma prepovedali, biseksualka, ki kljub viharnemu življenju, razočaranjem in spodletelim zvezam ne obžaluje ničesar.
Tako kot tudi njen literarni lik ne. In če so ti viharji v spominu v veliki meri ostali kot boj in nesporazum, so »pogovori« z umrlo mamo tisti, ki ji pomagajo razumeti, ona ji, tako drugačna od hčerke, predstavlja nenehno sogovorko v dilemah, ki ji jih odpira tudi to bivanje v 20. letih še kmečkem predelu južne Francije (kamor pa že vdirajo premožni Parižani s svojimi »vilami in garažami«). Bivanje, ki je predvsem bivanje z naravo, popisano z neverjetno tenkočutnostjo in humorjem (»Ne mika me več, da bi se še s kom poročila, a še zmeraj se mi sanja, da se možim z zelo velikim mačkom.«). Kljub redkim stikom z okoličani pa ji odpre novo vprašanje, vprašanje ljubezni z mladim sosedom. Če večina interpretov dilemo pojasnjuje predvsem skozi njuno razliko v letih, njena zavrnitev pa naj bi bila »zdravorazumski« glas starajoče se ženske, ki znova najde svoj mir, pa natančno branje kaže nekaj drugega: ta moški ne glede na razliko v letih in ne glede na mlado žensko, ki se tudi smuka okoli njega, enostavno ni tisto pravo. V ključnih trenutkih namreč razblini njuno naraščajočo privlačnost z omahovanjem in dvomi, z nekakšno zapredenostjo v lastni, majhni ego. Ni problem, da je mlad, ampak da je infantilen, bi rekli danes. Svitanje je razmislek o minevanju in razlikah, ki jih ta prinaša, o tem, kaj človek v določnem življenjskem obdobju lahko zavrne (prazni klepeti, blišč mesta) in kaj na novo odkrije (tišina, samost, utripanje narave zunaj človeškega), nikakor pa ni knjiga o »modri« starosti, ki bi se iz tako rekoč zdravstvenih razlogov odrekla strasti. Nasprotno, zdaj ji le ni več treba sklepati kompromisov.
