Zbirka, ki je najprej izšla v angleškem jeziku, v kitajščino še ni bila prevedena, njen zgovorni naslov pa se navezuje na deset besed, s katerimi avtor označuje simptome sodobne kitajske družbe: ljudstvo, vodja, branje, pisanje, Lu Xun, revolucija, neenakost, nižji sloj (grassroots), kopija, prevara (bamboozle). Če je v njej Yu Hua že zavzel neprizanesljivo kritično držo, je v romanu Brata predvsem sarkastičen: družbeni položaj polbratov prikaže tako, da ju posadi na različni stranišči – enega na zlato školjko, drugega na štrbunk.
Skatološki ali, lepše, rabelaisovski humor pa je mogoče najti tudi v avtorjevem zgodnejšem delu Živeti (1993), ki zaznamuje njegov prehod od eksperimentalne proze osemdesetih v »neorealistično« ustvarjalno fazo. Idilični opisi kitajskega podeželja, ki jih ponudi v kurzivi izpisani glas neimenovanega zbiralca ljudskih pesmi, trčijo ob stvarni, prizemljeni, z grobim humorjem prežeti diskurz starca po imenu Fugui. Prav ta prevzame osrednjo vlogo pripovedovalca in romanesknega protagonista Živeti. Fuguijeva zgodba se prične kot pravljica z napako, napoved prilike o slabem sinu in nezvestem možu v eni osebi, ki s kockanjem zapravlja družinsko premoženje in čas preživlja v javnih hišah. Ko izčrpa tako blagajno kot očeta in družino obsodi na življenje v revščini, v zraku obvisi slutnja srečnega preobrata in iz tega izpeljanega nauka zgodbe – ki se ne zgodi. Roman se na tej točki šele zares začne. Yu Hua svojemu junaku Fuguiju z ničimer ne prizanaša, skozi vzpone in padce, ki spremljajo njega in njegovo družino, avtor plastično izriše štirideset let kitajske zgodovine od druge japonske invazije (1937–1945) do konca kulturne revolucije v sedemdesetih. Toda v nasprotju s kasnejšima omenjenima avtorjevima deloma tu kritiko družbenega sistema podaja zgolj posredno, skozi Fuguijevo prvoosebno doživljanje najbolj travmatičnih izkušenj. Očitnejši kratki stik med protagonistom in oblastjo se zgodi le enkrat, ko zdravniki iz Fuguijevega sina dobesedno izčrpajo vso kri, da bi rešili državnikovo ženo, a še tu se morbidna prispodoba razkrije predvsem bralcu. Tako kot njegovo življenje je tudi Fuguijev jezik jasen, oster, očiščen pridevniškega balasta, s čimer avtor dodatno podkrepi surovost junakovih življenjskih razmer.
Živeti je izjemno delo. Kljub težkemu, celo tragičnemu vzdušju roman nikoli ne zaide v patos. Fuguijevo usodo avtor zaokroži s podobo vola, ki ga starec reši gotove smrti, in mu nadene svoje ime, Fugui. Ko se oddaljujeta, »za sabo v zemlji pušča(ta) sledi«, iz katerih bo zrasel nov pridelek. Karmični krog je sklenjen in šele zdaj, kljub vsemu živ, razbremenjen vseh želja, a poln spominov, lahko junak ovrednoti celovitost svojega obstoja.
