Avtorju je kot že kdaj prej dobro uspel popis psihologije v sodobni družbi in od nje povsem otopelega posameznika. Njegov protagonist Simon je petinštiridesetletnik, ki jih navzven kaže vsaj petdeset. »Moje fizične sposobnosti so bile na stopnji povprečnega šestdesetletnika, počutil pa sem se še kakšno leto starejšega,« pravi kot prvoosebni pripovedovalec, ki principov aktivnega vitalističnega pogleda na življenje zagotovo ne jemlje za svoje. Prijateljev ali ljubezenskih razmerij nima, otrok ima dovolj v osnovni šoli, družbenem mikrokozmosu, kjer (ne posebej uspešno) poučuje. Delo opravlja po liniji najmanjšega odpora, možnosti za intimnejši odnos s sodelavko načrtno demolira, matere, s katero si ni bil nikoli blizu, ne obiskuje prav pogosto.
Zdi se, da je njegova edina ambicija vinska omama, v kateri vsak dan blaži naraščajočo nastrojenost do sveta, in njegova nergava pametnjakarska pasivnost bi delovala dolgočasno, če ne bi Podstenšek še nekoliko razgibal njegovega karakterja. Simonova obsedenost z nedavnim umorom v bližnjem parku doda pripovedi konturo kriminalnega zapleta, njegovo odklonskost še potencirata informacija, da je službo srednješolskega profesorja pustil, ker se je le stežka upiral pogledom na telesa najstnic, in bolna vzkipljivost, do katere ga lahko pripravi že odločitev za nakup enega ali drugega pakiranja bazilike.
Patologija junaka, čigar največji problem se zdi prihajajoča obletnica valete, torej – ob nazorno opisanih in do groteske prignanih nasilnih prizorov, ki jih s težavo zadrži le v svoji glavi in ne udejanji – govori v prid tega romana. A Podstenšek s tem še ni upravičil predolge zgodbe, ki jo poskuša nadgraditi z dodatno pripovedno linijo. Simon se namreč, tudi v luči prihajajoče valete, v mislih pogosto vrača v otroštvo. Takrat je bil s prijateljema domnevno priča umoru, ki naj bi posredno vodil tudi k samomoru enega od njih.
Pisateljev poskus psihologizacije in postopne razlage izvora Simonovih krivdnih kompleksov prispeva k ustvarjanju suspenza in ni povsem neutemeljen, četudi je preveč tezen. Več nespretnosti kaže pogosto umeten preplet obeh zgodb, ki poskuša preveč na silo posnemati človekov asociativni tok misli. Jezikovna plat dela zadosti začrtani naravi inteligentnega junaka, zagotovo pa k branju ne pritegujeta junakov poantirani šovinizem in odsotnost nekonvencionalnih ženskih likov.
Simonov otroški prijatelj ima prav, ko mu reče, da življenje ni fer in da se stvari dogajajo brez višjega smisla. A višji smisel romana, ki je bralca tako skrbno zavijal v svojo štreno, se izteče v junakovem kvazilucidnem spoznanju, da je bil vse življenje strahopetec in bi se lahko spremenil – nemara kar s pomočjo ljubezni. Podstenšek, ki je uvodoma tako avtentično uprizoril krutost posameznikove odtujenosti od sočloveka, se je torej ob zaključku odločil za naivno, neinventivno in hitro rešitev (bralca pa pustil zakvačkanega). Ali pa mu je za kompleksen konec romana zgolj zmanjkalo časa? Gremo papir, kamen, škarje?
