Toda Richarda Kearneyja, v irskem Corku rojenega filozofa in profesorja na bostonskem kolidžu, to ne gane. Ena njegovih tez v knjigi O zgodbah se namreč glasi: tudi zanikanje zgodbe je zgodba. Preprosto dejstvo, da se zgodbene oblike iz obdobja v obdobje spreminjajo, še ne pomeni, pravi, da izginjajo. Zato ga tudi ne zanima tipologija zgodb, kakršno najdemo na primer pri Robertu McKeeju v knjigi Zgodba (prav tako v slovenskem prevodu), ki sicer govori o scenaristiki, a poskuša pripovedovanje zgodb tudi filozofsko utemeljiti in umestiti v »trikotnik formalnih možnosti«, ki zarisujejo prostor zgodb.
»Pripovedovanje zgodb je za človeški rod nekaj tako temeljnega kot uživanje hrane. Pravzaprav še bolj, kajti če nas hrana zgolj ohranja pri življenju, so šele zgodbe tiste, zaradi katerih je življenje vredno živeti. Zaradi njih naše bivanje postane človeško.« To misel je pač treba citirati, ker ni toliko pomembno, ali gre za filozofsko ali bolj antropološko izjavo, ampak to, da že na samem začetku knjige tako rekoč aforistično zajame vse, kar nam Kearney skozi vso knjigo najprej antropološko (s sklicevanjem na mite in šamane) in potem filozofsko (s sklicevanjem na Aristotela in Paula Ricoeurja) dopoveduje. In to precej prepričljivo. Iz tega uvodnega stavka izhaja tudi to, v čemer Kearney vidi eno svojih glavnih nalog: pokazati na možnost prepletanja med fikcijo in zgodovino ter preučiti nekaj primerov takega prepletanja. Študija literarnega primera (Joyce) pokaže, kako se zgodovina ob pripovedovanju spreminja, kako prav samo pripovedovanje spreminja stvari, kot so bile, in ustvari zgodbo o tem, kakšne bi lahko bile. V primeru dveh filmov, Schindlerjevega seznama in Shoah, se Kearney loti vprašanja »nemogoče« pripovedi, torej pripovedi o holokavstu kot dogodku, ki postavlja pod vprašaj samo naravo, moč in doseg pripovedništva, obenem pa nalaga dolžnost, da je »grozovitost moralnega zla treba rešiti pred pozabo ob pomoči pripovednega pomnjenja«.
Kadar koli narod pozabi na svoj lastni izvor pripovedi, postane nevaren, pravi Kearney, ki se v analizi treh nacionalnih zgodb (rimske, britanske in ameriške) naveže na tezo Benedicta Andersona o narodu kot »zamišljeni skupnosti«. Se pravi, da je narod pripovedna konstrukcija, ki jo je mogoče izpopolnjevati in predelovati. Prednost tega spoznanja je, da »potem teže zagrešimo napako, da bi se jemali čisto dobesedno«. Toda posamezne nacionalne zgodbe pričajo, kako se je nacija kovala s čiščenjem nasprotnikov, »tujcev«. Po Kearneyju je tako zgodovinopisnemu kot fikcijskemu pripovedništvu skupna mimetična funkcija, pri čemer zanj mimezis obsega tako prosto igro fikcije kot odgovornost do resničnega življenja. V tem je implicirana tako etična vloga pripovedništva kot povabilo, da še sami postanemo pripovedovalci. Kajti »nepripovedovanega življenja ni vredno živeti«.
