Ni znano, da bi Godard, ki je sam razglašal »nova ženska, nov film«, kaj takega kot Truffautu rekel tudi Louisu Mallu, toda prav z njim se je »to« začelo: sicer še ne pri filmu Dvigalo za morišče (1958), pri katerem naj bi se v Jeanne Moreau zaljubil Miles Davis, ki je zatrobental tisto »dušo parajočo« melodijo, ki spremlja Florence med tavanjem po nočnih ulicah, potem ko je zaman čakala svojega ljubimca, ki je ubil njenega moža v njegovi pisarni v visokem nadstropju in potem obtičal v dvigalu. Zato pa že pri filmu iz istega leta, Ljubimca, kar sta postala tudi Malle in Moreaujeva.
Če ta »primera« (Malle, Truffaut) upravičujeta atribut »muza novega vala«, ki se je ob smrti 89-letne Jeanne Moreau pojavil v medijih, pa je treba dodati, da njen status muze sega močno čez novi val.
Obstaja teza, da se filmski režiserji ne zaljubljajo zares v svoje igralke: filmski lik je vselej mešanica imaginarnega in resničnega bitja in režiserji naj bi se zaljubljali prav v to mešano kreaturo, sestavljeno iz realne osebe in režiserjeve fantazije oziroma njenega filmskega lika. Če ta teza drži, potem bi jo nemara lahko potrdila kratkotrajnost razmerij, ki so jo filmarji imeli s svojo »muzo«, Jeanne Moreau. To razmerje je bilo namreč vselej vezano na film ali dva, tudi v »primeru« Tonyja Richardsona, ki se je zaradi nje res ločil od Vanesse Redgrave, a je njuno razmerje trajalo toliko kot dva filma, Gospodična, ki je leta 1966 zaradi eksplicitne spolnosti deloval škandalozno, in Mornar z Gibraltarja, ki je potonil. Z dvema režiserjema, enim francoskim, Jean-Louisom Richardom, drugim ameriškim, Williamom Friedkinom, je bila Jeanne Moreau tudi poročena, a je zakon trajal največ dve leti.
Jeanne Moreau se je rodila v Parizu. Očetu ni nikoli odpustila, da je grdo ravnal z njeno mamo, angleško plesalko v Folie Bergère, ki jo je vpisala v igralsko šolo. Igralsko kariero je začela v Comédie Française, kjer pa ji kmalu ni bilo prav, da uveljavljeni igralci prevzemajo vloge, ki jih ne marajo, samo zato, da jih ne bi dobili drugi, in je leta 1952 prestopila k Théatre National Populaire. Tu je v drami Anne Bonacci Zaslepljujoča ura nastopila v dvojni vlogi »poštene ženske, ki se počuti kot pocestnica, in pocestnice, ki se počuti kot poštena ženska«. To vlogo je odigrala kar 500-krat, ker se je predstava obdržala na programu dve leti. Pariz je dobil novo gledališko zvezdo.
V svojih devetih gledaliških letih je nastopila tudi v 20 filmih, a ne njim ne njej to ni dosti pomagalo. Temu je naredil konec šele film Dvigalo za morišče, ki ga je režiral Louis Malle – zalegel je bolj kot vseh tistih dvajset. Šele v tem filmu sta njen obraz in glas postala nepozabna, kot je o njej dejal Joseph Losey. In šele po tem filmu je začela dobivati »prave« vloge«: madame de Merteuil v Vadimovih Nevarnih razmerjih (1959), mentalno nestabilne Anne v Moderato cantabile (1960) v režiji Petra Brooka, s katero je osvojila nagrado v Cannesu, in depresivne Lidije v Antonionijevi Noči (1961). V Truffautovem filmu Jules in Jim (1962) je bila Jeanne kot Catherine za oba prijatelja popolno utelešenje idealne ženske, čeprav so se zaradi tega vsi trije znašli v bolestnem »vrtincu življenja«, kot je tudi naslov pesmi, ki jo Jeanne Moreau tako očarljivo zapoje.
Šestdeseta leta, ko je pariške revije sicer bolj zaposlovalo njeno razmerje z modnim oblikovalcem Pierrom Cardinom (trajnejše od vseh tistih z režiserji), so verjetno vrhunec njene filmske kariere. Za Orsona Wellesa je bila »sploh najboljša igralka«. Pozneje ji ni bilo treba več nastopati v glavnih vlogah, ker so jo angažirali prav kot legendo oziroma za karizmatične like. Morda bi že njen markanten obraz in blago doneč glas zadostovala za njeno igralsko prezenco, toda njenih vlog nista zaznamovala le njen obraz in glas, marveč prav tako njena vznemirljivo svobodoljubna, umirjena, inteligentna in senzibilna osebnost.
Jeanne Moreau je igrala v okoli 130 filmih in med drugimi priznanji prejela francosko priznanje Legije časti in nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo.
