Pisalo se je leto 1982. Osebni računalniki so bili v tedanji Jugoslaviji prej izjema kot pravilo, zato smo se kot osnovnošolci močno razveselili darila, ki ga je uspešno iz Nemčije pretihotapil zdaj že pokojni pilot – commodorja 64. Z na kaseto posneto igro smo nogomet preigravali ure in ure, brcanje žoge na računalniku pa se nam je tedaj zdelo neverjetno resnično. Igre, v kateri bi imeli naslovno vlogo avtomobili, še ni bilo.
Kljub temu je bil istega leta en avto v središču pozornosti, pa ne zato, ker si je delil ime z računalnikom. Commodore se je pod sojem žarometov znašel, ker so se njegovi starši, znamka Opel, odločili, da je čas za njegovo upokojitev. Neuradno se je govorilo, da ga je povozil čas, uradno pa, da so bile številke prenizke, zato so strategi iz Rüsselsheima potencialne kupce znova skušali pridobiti tako, da so mu spremenili ime. Nastala je omega.
Zmogljivejši od porscheja 911
Zgodba o commodorju na štirih kolesih se začenja v letu 1967, ko je na cesto zapeljala prva generacija, ki so ji nadeli priponko A, njena osnova pa je bil record. Njegovo poslanstvo je bilo osvojiti tiste kupce, ki so pripravljeni za avto odšteti nekaj več denarja. Tudi zato je imel že osnovni motor za tiste čase zavidljivih 115 konjev moči, ki so mu jih kmalu povečali na 130, nato pa na 150. To je bilo dovolj za maksimalnih 197 km/h. Opel v tistem času ni slovel kot znamka zmogljivejših avtomobilov, njegov sloves pa se je po zaslugi commodorja A občutno povečal. Danes sicer 150 konjev ne deluje impresivno, v 70. letih pa je bilo. Za primerjavo: običajni štirikolesnik tistega časa je premogel največ 60 konjev. Celo porsche 911 jih je imel »le« 140, a je bil cenovno pozicioniran občutno višje. Najprepoznavnejši je bil z rumeno-črno barvo karoserije, zaradi česar so ga vozniki porschejev poimenovali rumena nevarnost (gelbe gefahr). »150 konjev zraven tvoje desne noge. Pritisni stopalko, občuti moč in pospešek, ki te pritisne v sedež. Motor, ki ne dovoli, da bi en oktan poletel v prazno,« se je glasilo oglasno sporočilo. Nekaj posebnega je bil kabriolet z razporeditvijo sedežev 2 + 2, saj jih je tekoči trak zapustilo le 50. Avto je bil na voljo tudi s 3-stopenjskim samodejnim menjalnikom, ki je ob udobju občutno zvišal porabo goriva z 12 na 20 litrov, a je bilo to za tedanje razmere sprejemljivo.
Celoten paket je bil sicer zadetek v polno, Opel pa je za kratek čas po prodaji prehitel celo Volkswagen. Druga generacija, ki so ji nadeli črko B, je bila za novačenje kupcev pripravljena že leta 1972, moč pa so ji dvignili na 160 konjev. Avto se je preizkusil tudi na dirkah, le da se je pod motornim pokrovom skrival 6-litrski osemvaljnik, z velikimi krilci pa je bil na prvi pogled skorajda neprepoznaven. Čez pet let je znova sledila prenova, commodore pa je dobil – kako zelo predvidljivo – priponko C. Postal je še večji (z dolžino kar 4,73 metra) in luksuznejši, naprodaj pa ni bil več kot kupe, saj so se Nemci odločili za novo ime – monza. Tretja generacija ni bila prodajno uspešna, tudi zato ne, ker je bila razlika v primerjavi z modeloma record in senator premajhna. Za angleški trg so izdelali različico, ki so jo poimenovali viceroy, za potrebe kraljice Elizabete II. pa eno in edino karavansko različico, ki jo je na cesti mogoče videti še danes. Smrt commodorja je bila neizogibna, a je hkrati pomenila novo rojstvo – tržni potencial je na svojem trgu videla avstralska znamka Holden. Ime se je obdržalo vse do danes. Še več: tudi novo generacijo insignie bodo tržili pod imenom commodore, saj se je za to odločila večina izmed skupno 110 anketirancev. »Je del naše znamke že polnih 39 let. Avstralski kupci si tega imena še vedno želijo, zato smo jim prisluhnili. Se pa zavedamo, da bodo odzivi med strankami in ljubitelji čustveni,« je dejal Stefan Jacoby, podpredsednik pri General Motors, pod katerega spada avstralska znamka. Ker bodo oktobra avte prenehali proizvajati v deželi tam spodaj, naj bi commodorje (tudi s šestvaljnim motorjem) prihodnje leto delali v Nemčiji.
Večina ga je videla le z ene strani
Časi, ko je na cesto zapeljal commodore, so bili nekaj posebnega. Študentski nemiri in seksualna revolucija so zahtevali spremembe. Avtomobilski odgovor je ponudil commodore A, ki je po levi strani prehiteval konkurente dražjih znamk, kot sta BMW in Mercedes. »Močni smo samo tako dolgo, dokler ne pride nekdo še močnejši,« so tedaj dejali pri Oplu. Avto pa je bil nekaj časa celo prodajna številka ena v svojem razredu, tudi zavoljo neverjetno ugodnih cen. Dvovratni opel commodore je tako na primer leta 1971 stal 14.397 nemških mark, za podobno zmogljiv in velik BMW 2500 je bilo treba odšteti 17.530, za mercedes-benz 250 CE kupe pa 20.369 mark. Svoje so pristavili zapisi v medijih. »Samo s kladivom ga je mogoče uničiti,« se je glasil eden izmed naslovov. Drugje pa so zapisali: »Večina ga vidi zgolj s te strani.« In imeli v mislih desno stran, saj je bil avto ves čas na prehitevalnem pasu. Nad razvojem je sicer bedel oblikovalec Charles M. Jordan, pri Oplu zaposlen med letoma 1967 in 1970. »Če obožujete avtomobilski dizajn, kot ga obožujem sam, je to najboljša služba na svetu. Polna izzivov, zadovoljstva, vznemirljiva, vsake toliko te tudi nagradi. Nikoli je nisem jemal kot delo,« je nekoč dejal že pokojni oblikovalec, zasebno sicer velik ljubitelj ferrarijev.
Nekatere commodorje prve, druge ali tretje generacije je še vedno mogoče videti na evropskih cestah, z enim izmed njih (letnik 1977) pa se ponosno prevaža tudi Alex Boehm. »Vozim ga vsakodnevno in ne zgolj na srečanjih starodobnikov. Odzivi na njegov videz so mešani. Mlajši so prepričani, da gre za ameriški avto, starejši v njem prepoznajo dobro ohranjen rabljen avto. Pogosto me vprašajo o porabi, ki pa se mi z 11 litri za avto, ki lahko leti 220 km/h, res ne zdi pretirana. Zame ni lepšega občutka od tega, da na poletni večer zapeljem po običajni cesti in poslušam zvok šestvaljnega motorja, v črno obarvani pokrov motorja pa se blešči v soncu. Takšnega občutka z novim avtom ni mogoče podoživeti.« Da bo s commodorjem tudi 50 let po rojstvu mogoče doživljati nekaj podobnega, si razvojniki pri Oplu gotovo niso predstavljali niti v sanjah.
