Dunkirk Christopherja Nolana ni Tanka rdeča črta Terrencea Malicka, je pa blizu Reševanju vojaka Ryana. Bolje rečeno, je Reševanje vojaka Ryana na steroidih ali kot da bi prve minute bojevanja na obalah Normandije, ki jih je posnel Steven Spielberg, razpotegnil na slabi dve uri. Kritiki so si večinoma edini. Gre za filmsko mojstrovino, pravijo, in če se že ne strinjajo o tem, kako dobro je Nolan v tem svojem vojnem epu razvil like, vsi priznavajo, da gre za tehnično in režijsko dovršen film, ustvarjen za čim večje platno.
Da bo šlo za velik film, je bilo jasno že, ko ga je Nolan začel snemati. Ne samo zato, ker ga je posnel na 70-mm filmski trak in z imax kamerami, ampak tudi zaradi »čudeža«, ki se je na obali Dunkerqua, mesta na severu Francije, zgodil v začetku druge svetovne vojne. Prav ta čudež, ki je skozi Nolanove oči videti kot čudež, za katerega so zaslužni izključno Britanci, je zdaj dvignil v zrak Francoze. Malo pa tudi privoščljive Ruse, ki film opisujejo kot slavljenje britanske strahopetnosti.
»Čudežna« evakuacija 340.000 vojakov
Ko so Nemci maja 1940 z nenadnim napadom na Nizozemsko in bombardiranjem francosko-belgijske meje presenetili zavezniške sile, ki so pričakovale napad na francosko-nemški meji, sta bili Nizozemska in Belgija prisiljeni v predajo, Britanci pa v beg proti severozahodni obali Francije. Tam so obtičali v pristanišču Dunkerqua in čez Rokavski preliv pogledovali proti domovini in mestu Dover, ki se je zdelo skoraj na dosegu roke. Ker se ladje kraljeve mornarice zaradi prenizke vode niso mogle zasidrati v pristanišču, je okoli 400.000 britanskih vojakov ostalo ujetih na obali, ki so se ji Nemci približevali po kopnem, medtem pa iz zraka nanjo ves čas spuščali bombe.
Britanske oblasti so takrat kot skrajni izhod v sili poklicale na pomoč civiliste, ti pa so se s svojimi ribiškimi čolni in jahtami v velikem številu odpravili proti Dunkerquu. Okoli 800 do 1200 čolnov je med 26. majem in 3. junijem 1940 prepeljalo na varno skoraj 340.000 vojakov, kar je 300.000 vojakov več od pričakovanj, zato se je operacije Dynamo oprijel vzdevek čudež, ki ga je s svojim govorom v parlamentu dan po koncu evakuacije okronal tudi tedanji premier Winston Churchill.
Nevljuden, indiferenten in brezsramno britanski
Churchill je v govoru dal vedeti, da če lahko Britanci izvedejo nekaj tako nemogočega, kot je evakuacija iz Dunkerqua, lahko zmagajo tudi v vojni, a je pri tem pozabil omeniti vlogo, ki so jo pri njihovem umiku igrali Francozi. Brez njih bi Nemci Britance na obali namreč gladko pokosili. Osemdeset let pozneje imajo Britanci očitno še vedno enak problem. »Mislim, da Britanci popolnoma pozabljajo ali pa nikoli niso vedeli, da je Nemce zadrževala prav francoska vojska in da so se žrtvovali za to, da se je britanska vojska lahko umaknila. Mnogo Britancev misli, da se Francozi sploh niso borili, ampak francoska vojska je pomagala rešiti britansko vojsko,« opozarja Robert Tombs, zgodovinar z Univerze v Cambridgeu. Da je čas, da Britanci popravijo svoj pogled na zgodovino, ki ga pomaga izkrivljati tudi Nolanov patriotski film, menijo tudi Francozi.
»Nihče ne more režiserju odreči pravice do tega, da osredotoči svoj pogled na to, kar se zdi primerno njemu, dokler to ne zanika resnice, ki naj bi jo predstavljal,« je v francoskem časopisu Le Monde zapisal kritik Jacques Mandelbaum, ki je režiserja obtožil, da je sramotno nevljuden in indiferenten do vloge, ki so jo Francozi igrali pri evakuaciji zavezniških sil. »Kje je v filmu 120.000 Francozov, ki so bili prav tako evakuirani iz Dunkerqua? Kje je 40.000 vojakov, ki so se žrtvovali za to, da obranijo mesto pred močnejšim sovražnikom tako v orožju kot v številu vojakov?« se sprašuje Mandelbaum, ki opozarja na to, da je Francozom v filmu namenjenih le nekaj sekund. »Ducat sekund je posvečenih francoskim vojakom, ki branijo mesto in niso preveč prijazni, še nekaj pa francoskemu vojaku, ki se pretvarja, da je Britanec, da bi lahko pobegnil masakru,« piše, nato pa konča z vprašanjem, kje je Dunkerque, saj je dogajanje v filmu omejeno samo na obalo.
Le Mondu so se pridružili tudi na spletni strani HuffPost France, kjer so zapisali, da je Nolanov izbris francoskega žrtvovanja primer tipičnega britanskega vedenja: »Anglosaksonci imajo neprijetno nagnjenost k temu, da postavljajo v ospredje uspehe britanske vojske in preskočijo francoske.« Da je film izrazito britanski, se strinjajo tudi britanski kritiki in zgodovinarji, le da mu tega ne štejejo v slabo. V njem nastopajo izključno britanski ali irski igralci (Mark Rylance, Kenneth Branagh, Tom Hardy, Cillian Murphy, Harry Styles), posnel ga je britanski režiser, popolnoma britanski pa je tudi fokus zgodbe. Ali, kot je dejal zgodovinar Max Hastings: »Nolanov film je tako brezsramno britanski, kot so brezsramno ameriški mnogi od filmov Stevena Spielberga.«
