Vzemimo si torej minuto za zgodovino. Po nemški zasedbi Poljske sta Francija in Velika Britanija Nemčiji napovedali vojno. Francozi so večino svoje vojske namestili vzdolž Maginotove linije ob francosko-nemški meji, Britanci pa so jim v pomoč poslali svoje čete (t. i. British Expenditionary Force). Te so se znašle povsem obkoljene, ko so Nemci po Mansteinovem načrtu (imenovanem po generalu Erichu von Mansteinu) vdrli v Francijo tako, da so zasedli Nizozemsko in Belgijo ter povsem zaobšli Maginotovo linijo. Ko je general Gort, poveljnik britanskih čet v Franciji, od francoskega generala Gastona Billotta slišal, da ni več nobene rezervne francoske armade, se je odločil za evakuacijo britanskih čet v Dunkirku, mestu na francosko-belgijski meji. Načrt za evakuacijo so pripravili v Dovru in ga imenovali »operacija Dinamo«; zanj je vedel Churchill, ne pa tudi Francozi. Na obali v Dunkirku se je v dneh od 26. maja do 4. junija 1940, ko je potekala evakuacija, zbralo okoli 400.000 vojakov, zvečine britanskih, nekaj belgijskih in okoli 100.000 francoskih. Poveljnik nemške Luftwaffe Göring je hotel Dunkirk zbombardirati in angleško vojsko potopiti, toda po nekaj dneh silovitih zračnih napadov je Hitler ukaz preklical, kar je tudi omogočilo, da so angleške vojne ladje ter množica ribiških bark in drugih civilnih čolnov evakuirali 300.000 vojakov. Tega Hitlerjevega preklica ukaza, ki so ga nemški generali označili za »firerjevo največjo napako«, zgodovinarji še vedno ne znajo pojasniti.
Film o Dunkirku bi torej imel dovolj snovi za prav kompleksno vojno dramo, v kateri bi imeli svojo vlogo tudi britanska zatajitev zavezništva in francoska požrtvovalnost (40.000 francoskih vojakov je padlo v obrambi Dunkirka, še več pa v Lillu, kjer so poskušali zadržati nemške divizije). Nolanov film prek časopisnih odlomkov sicer citira Churchilla, da z umikanjem vojne ni mogoče dobiti, in na koncu off-glasu prepusti zanosno napoved, da »se bomo branili na kopnem, na morju in v zraku«, toda tako ta kot sploh vsaka verbalna plat je v tem filmu še najmanj pomembna.
Po krajšem uvodnem prizoru, kjer angleškemu vojaku Tommyju uspe zbežati iz mesta pred točo krogel, se film odpre s srhljivo panoramo peščene obale, na kateri so postrojene nepregledne vrste vojakov. Čakajo na ladje, a prej priletijo bombe, ki razmesarijo njihove vrste. Če jih ne razmesarijo bombe, jih tedaj, ko se rešijo na kakšno ladjo in jim v podpalubju ponudijo čaj, potopi torpedo. Nekateri zgorijo v goreči nafti, ki jo je na morski površini pustila neka druga potopljena ladja. Skupina vojakov se zateče v nasedlo ribiško barko in zmotno upa, da se bo z njo rešila, če se bo znebila Francoza. Ko gre za preživetje, ni junakov. Je pa nekaj junaških trenutkov, v katerih nastopijo britanski piloti v spopadu z nemškimi bombniki in lovci. Film namreč prepleta trojno dogajanje: na obali, na morju (utapljanje ladij, reševalne ribiške barke) in v zraku, in to veliko bolj prek situacij (strahotnih, pogumnih, obupanih, sebičnih in nesebičnih) kakor pa posameznih usod ali likov. Predvsem pa vse to počne na tako čutno nazoren način, tako masivno, fizično in mučno navzoče, kot da smo sami tam.
Nolanov Dunkirk torej ni zgodba o tem, kako se je na začetku druge svetovne vojne angleški umik iz poraza v Franciji srečno končal, temveč je filmska »operacija« ponavzočenja te evakuacije; sicer bravurozna operacija prav pretresljivega ponavzočenja, a to je tudi vse.
