V primeru sedanjega požara pa so razmere izključna posledica načina upravljanja sosednje države. Več kot sedem let že imajo rešitve, ki problem gašenja težje dostopnih ali nedostopnih terenov naredijo učinkovitejši. To, da je glavna stvar gašenja angažiranje stotin ali tisočev gasilcev, kot recimo tudi pri požarih ob progi Divača–Koper, kaže, da je ključne v gasilski organizaciji povozil čas. To so pač monopolne organizacije, kjer je strokovnost podrejena političnim ciljem.
Hrvaška mora rešiti dva problema. Prvi je sistem nadzora nad okoljem v kritičnih dneh, kajti začetek gašenja ključno vpliva na obseg požara. Drugi pa je dostop. Če bi imeli vzdolž obale razporejenih nekaj gasilcev na motorjih, bi ti ob hkratnem angažmaju običajnih ekip prišli takoj na mesto požara, vsak s 70 litri gasilne pene ali pa vode. Hkrati pa imajo v rokah tudi predloge za drugačen pristop h gašenju požarov zunaj cest; tam je poudarek na uporabi tehničnih sredstev, tudi gradbenih strojev, ki so že na voljo.
Gasilski sistem je treba razdeliti v dve podzvrsti. Prva je namenjena izključno skrbi, da imajo gasilci na voljo vire vode, druga pa samemu gašenju.
Zaradi monopolnega položaja te organizacije v družbah se to, kar se dogaja na Hrvaškem, v Sloveniji, Londonu ali Kanadi, ima za normalno. Zame pa je to predvsem znamenje neustreznega vodenja. Požar v stolpnici v Londonu so recimo gasili s tremi curki vode, ki niso segli višje od 8. nadstropja. Pasivne požarne zaščite, notranjih gasilnih sistemov, požarnih stopnic ni bilo. V Sloveniji požar na kozolcu gasijo z več vodnimi topovi kot Angleži objekt, namenjen 600 osebam.
Sistem dela gasilcev se bo v posameznih državah spreminjal samo kot posledica tragedij in ne kot posledica strokovne analize stanja. V Londonu je sicer kritična masa mrtvih presežena, gre za več kot 80 oseb, kakšen pa bo njihov odziv na predloge sprememb, bomo videli čez pol leta. V Kanadi, kjer je požar povzročil škodo v vrednoti 250 milijard dolarjev, predsednica države Alberta ni niti odgovorila na predlog za povsem nov sistem gašenja gozdnih požarov. Ker zdaj tam gori ponovno, bo zadeva romala v proučitev še k predsedniku Kanade.
Z znanjem in tehničnimi sredstvi, ki so na trgu, je mogoče takšne požare strojno zadržati in pogasiti, pri tem pa nikakor niso potrebne stotine ljudi.
Največja ovira spremembam bodo gasilci sami. V Sloveniji še banalnega testiranja hitrejšega dostopa gasilcev z motorji ni mogoče izpeljati več kot 12 let. In požar v Kemisu je bil najboljša mogoča vaja, pri kateri ni bilo ne velike gmotne škode ne smrtnih žrtev. V res največjem delu primerov je gašenje požara posledica neustrezne protipožarne zaščite.
Mitja Vilar, Šmarje - Sap
