Priznati moram, da sem imel ob tem prizoru mešane občutke: na eni strani sem bil skoraj zgrožen nad tem ženskim vandalizmom (navsezadnje – vsaj po nekaterih na hitro nametanih slikah sodeč – je moralo biti v tej knjižnici tudi kar nekaj del japonske klasike erotičnega slikarstva, imenovanega šunga), obenem pa seveda nisem »smel« biti zgrožen, saj bi tako tvegal, da se znajdem na strani tistega ostudnega starca, bogataškega lastnika te knjižnice, Kouzikija, ki je svojo nečakinjo Hideko zasužnjil in prisilil, da je njemu in njegovi klienteli glasno prebirala in delno uprizarjala to literaturo. Ta vandalizem, uničevanje knjig, je bilo torej dejanje, s katerim se je Hideko osvobajala svojega sadističnega in tiranskega strica, potem ko je skupaj s Sook Hee v lezbični ljubezni našla osvoboditev izpod vsakršne moške tiranije in eksploatacije.
To je najbrž tudi »poanta« tega filma, a ta se ne zdi tako pomembna kot njega estetika. Ki pa jo je treba vzeti bolj kot aisthesis, torej v čutnem, včasih, v erotičnih in spolnih prizorih pa tudi senzualnem smislu. Toda pravi šarm čutnosti ni toliko v »goli« vizualni očarljivosti, kakor v tem, da je podvojena s humorjem. Včasih deluje humorno že uporaba filmske reference, kot na primer v uvodnem prizoru, kjer se Sook Hee pripelje na Kouzikijev dvorec, ta pa je videti kot graščina v Hitchcockovi Rebeki. Prav posrečeno deluje senzualno-humorna kombinacija v prizoru, kjer se simulacija Hidekine poročne noči z »grofom« Fujiwaro dogaja na način avtentične lezbične ljubezni. Še pogosteje pa se humorna »naddoločenost« prizorov izkaže naknadno ali retrospektivno, kar je posledica pripovedne zasnove filmskega triptiha. Ta se v prvem delu začne kot zarotniški načrt prevarantskega »grofa«« Fujiware, sicer Korejca, ki bi se rad poročil z bogato dedinjo Hideko in jo potem poslal v norišnico, da bi prišel do njenega denarja, pri vsem tem pa naj bi mu pomagala sleparka in tatica Sook Hee v vlogi Hidekine služkinje. Čeprav gre za čisto pridobitniško zadevo, pa bi ta – glede na to, da se dogaja v času japonske okupacije Koreje (torej v 20. ali 30. letih prejšnjega stoletja) in da sta Hideko in njen stric Japonca – nemara imela tudi kakšno politično konotacijo. V drugem delu pa se izkaže, da ne le s to konotacijo, ampak predvsem s samim prevarantskim načrtom ni nič oziroma je drugačen; dogajanje iz prvega dela je zdaj prikazano iz druge perspektive, ki resda priskrbi presenečenja, vendar tudi vpliva na rahlo razvlečenost filma (še posebno s prizori, ki hočejo pojasniti vsako podrobnost, pa naj se zdijo še tako »osupljivi«). Služkinja je film preobratov, tako tistih, ki pričajo o pripovedni igrivosti, kot predvsem tega, s katerim lezbična spolnost kar dvakrat pocinglja: sicer vselej v obliki kovinskih kroglic, toda te so prav kot seksualni pripomoček tudi mrtvaški zvonček moške tiranije in seksualne fantazije.
