Ne, zagotovo ne. Ducati je le nekaj dni na testiranju pri meni. Harley je ostal doma, v garaži. Za nakup novega motorja ni denarja, obnavljamo hišo. (Smeh.)
So motorji že vaša najstniška strast?Že kot mulec sem imel motor, najprej avtomatika. Potem pa me je naš Blaž Črnivec (solo kitarist skupine, op. p.) nagovoril, da se avgusta, davnega leta 1994, odpravimo na morje. In to kar v Grčijo, z motorji. Ker mi ni preostalo drugega, sem si kupil motor in teden pred odhodom tudi opravil potreben vozniški izpit. Seveda je bila izkušnja vrhunska, kot vse naslednje. Na začetku smo naredili tudi po 20.000 kilometrov na sezono, zdaj jih toliko ne naredim v petih letih. Krivo je vreme, ki ti nagaja, in tudi vseh mulcev ne morem vzeti s sabo.
Je bil motor kupljen s prvim honorarjem?Ne. Spomnim se, da sem si denar za svoj prvi mikrofon zaslužil z likanjem nogavic. Kar dva meseca sem jih likal in po pet skupaj zlagal pri nogavičarju na Viču v Ljubljani. Ker sem bil neroden, sem bil ves opečen po rokah.
Na glasbeni sceni ste že dobri dve desetletji. Se še spominjate svojih začetkov?Najprej smo nastopali v ljubljanski diskoteki Babilon. V sodelovanju z lokalno radijsko postajo smo ob torkih igrali rock, izkupiček od prodanih vstopnic pa delili na pol. Seveda je bilo težko govoriti o odličnem zaslužku, saj smo na začetku igrali za nekaj deset ljudi. Ko se je zgodilo, da je bila diskoteka neki večer polna do zadnjega kotička in ko je bilo treba zaslužek deliti, se to ni zgodilo. Bili smo seveda užaljeni in prekinili smo sodelovaje z njimi. Odšli smo v Domžale, v diskoteko Life, ponovno začeli igrati pred nekaj deset ljudmi. Nekako nam je uspelo posneti prve tri komade in počasi se je začelo premikati. Naprej, navzgor.
Od začetka pa ste zvesti rocku.Ta glasba mi je blizu že od otroštva. Nikoli nismo podlegli komercialnim ritmom. Zagotovo so bila najbolj zanimiva leta 1994–1995, ko je bila pri nas zelo močno prisotna jugodance scena. Predvsem hrvaška. S svojim nastopom in glasbo smo bili res zelo podobni marsovcem, ki iščejo svoj prostor na zemlji.
Vendar ste ga našli in na njem še danes pišete uspešno zgodbo. Če samo omeniva, da je minilo kar 20 let, odkar ste se predstavili s komadom Jagode in čokolada. Ste že takrat vedeli, da bo uspešnica?Komad že zaradi tega, kako je nastajal, ni imel veliko možnosti, da bi postal hit. Spomnim se, da sva se neko popoldne dobila s Sašo Lošićem, ki je za Bežigrad prišel s steklenico belega vina. Takrat sva na hitro omenjeni komad spravila skupaj, saj sem z njim tudi sodeloval na slovenskem izboru popevke za pesem Evrovizije (EMA) in bil na koncu tretji.
Spomnim se, da ste kljub vsemu takrat odpotovali v Dublin na Evrovizijo.Odpotoval sem kot spremljevalni vokal zmagovalke Tanje Ribič, za katero je Lošić sočasno delal komad. Sicer pa se spomnim, da naju je z Lošićem predstavil ravno Branko Đurić, ki je bil tudi režiser našega prvega spota za komad Moja mlada ljubica, ki smo ga posneli leta 1995.
Vsak bend ima komad, ki ga mora izvajati na vsakem koncertu. Imate tudi vi ta problem?Res je, ampak meni je lepo, da se publika zabava pod odrom. Sicer pa je to trn v peti vsakega glasbenika. Spomnim se, da mi je sam Alfi Nipič nekoč omenil, da mora včasih tudi sredi avgusta zapet Silvestrski poljub.
Kako pa je s komadi, ki vam preprosto ne ležijo, ste jih morda že pozabili?Kot skupina se znamo na odru še vedno odlično zabavati. Na koncertu se sicer držimo neke rdeče niti, vendar seznam komadov tudi kdaj spremenimo. Če prideš na nekaj naših zaporednih koncertov, lahko vidiš, komade na odru vedno drugače odpojemo. Seveda imamo kdaj težave tudi z besedilom, ker jih je preprosto preveč. Posneli smo 120 komadov, izvajamo jih 40, ko pride glasbena želja, se spomniš glasbe, besedila težje.
Poiščete rešitev v smislu glas publike?Publika vedno pomaga in hitro se ujamemo. Seveda ga znajo tudi oni kdaj polomiti in komad malo prirediti.
Generacijsko gledano je vaša publika res zelo pestra.Ravno ko smo bili v Brežicah, kjer smo imeli odličen koncert, smo pod odrom opazili najstnice stare šestnajst, sedemnajst let. Zanimivo je, da so nekatere prišle v družbi svojih mam, ki so jih že prej zasvojile z našo glasbo, druge so nas spoznale na kanalu youtube.
Kakšna pa je v resnici klubska scena pri nas?Odkrito povedano, če s fanti ne bi igrali po klubih, je ne bi poznali. Morda bi omenil kranjski KluBar, kjer so ljudje dejansko navajeni, da se koncert res začne točno ob 22. uri. Za nas, glasbenike, je to super. Ponekod čakajo, da se klub napolni, tudi do polnoči. Ali pa zadnji, nepozabni festival za študente, ki je potekal sredi tedna. Na oder smo prišli šele ob 2.30 in igrali skoraj do petih zjutraj. Kaj res nihče ne študira?
Morda lahko pogovor zapeljeva še k vsem tvojim dekletom, Nika, Tina, Maja, Mojca in Petra. Muze, fatalke?Res je. Veliko deklet je bilo, nekaj jih pride še na vrsto. Kot moški se rad predajam in posvečam ženskam. Včasih določeni, tudi namišljeni.
Zadnja v nizu deklet je Nina, komad, ki bo gotovo zaznamoval vaše poletje.Z Blažem Črnivcem sva sklenila, da je čas za nov komad. Pripravila sva glasbo in okvirno besedilo, ki ga je vzel v roke in spilil kolega Mišo Radovančevič, ki je poskrbel tudi že za Tino in Petro ter Baby Baby. Ker aranžmajev ne znam delati, je zanj vrhunsko poskrbel Denis Horvat. V preteklosti smo namreč veliko sodelovali s tujci, tudi denimo z Nenom Belanom, ki je pozneje komad Jagode in čokolade postavil še na hrvaški glasbeni trg. Podobno se je zgodilo s komadom Ostani še minuto oziroma pod naslovom Zaustavite tramvaj, ki ga je pozneje zapela Severina. Omenim lahko tudi sodelovanje z Vladom Divljanom.
In kakšno bo vaše poletje?S fanti smo si julija vzeli čas zase. Bomo pa avgusta in septembra spet delavni. V družbi Nine in z vsemi drugimi dekleti, ki smo jim zvesti.
