V 80. letih je bil šef za pripravo hrane za zabave v študentskem domu, drugo pa je rezultat njegove vztrajnosti, občutka za to, kakšno bi moralo biti idealno meso, in skrivnosti žara, ki so jih z njim delili v Srbiji. Čompo je prevzel konec leta 2003 in od nadevanega krompirja, ki so ga tam stregli prej, zlagoma začel prehajati k vedno kakovostnejšemu in idealno zorjenemu mesu.
Danes je pri Robiju skoraj greh reči, da ne ješ mesa, a se bo na njegovem žaru vseeno našlo tudi kaj za nemesojedce, od treviškega radiča, špargljev, artičok do jurčkov, jajčevcev in bučk. Prav tako ne sliši rad besed »dobro zapečeno«, ker si njegovo meso tega res ne zasluži, ampak v vsej svoji sočnosti zaživi prav takrat, ko je znotraj še malo ali malo bolj rdeče.
Šef in kuhar gostilnice na Trubarjevi cesti Čompa, ki je ime kljub večinoma mesni ponudbi dobila po krompirju, ima do mesa skoraj ljubeč odnos, s temu primerno pozornostjo pa izbira tudi kose, ki so vredni tega, da pristanejo na njegovem žaru tik za točilnim pultom. Kdor bo v vedno polni oštariji dobil prosto mizo, bo v izključno večernih urah izgubil občutek za čas, izvrstno pripravljene porcije goveda, žrebička in svinjine, ki se bodo znašle na krožniku, pa bodo morda spreobrnile kakšnega vegetarijanca. tb
