Skupinska razstava Svet brez nas napoveduje dobo, ko bodo svetu zavladali nečloveški akterji. Nemške kustosinje Inke Arns ni zanimal postapokaliptični scenarij, temveč vizija postopnega razvoja ali nemara razkroja »življenja« na Zemlji, začetek tega razkroja pa je prav v naši sedanjosti. Avtomobili brez voznikov so že realnost, leta 2009 so s tretjino vseh delnic v Evropski uniji in Združenih državah Amerike trgovali algoritmi. Dnevnikovih člankov slednji (še) ne pišejo, nekatere prispevke tujih časopisov pač. Kakšen bo svet, v katerem bodo odločitve namesto ljudi sprejemali stroji, umetna inteligenca in algoritmi?
Ironični algoritem
Z možnostjo, da bi se v postantropocentričnem svetu utegnile nečloveške oblike izkazati za bolj prilagodljive od človeka, se ukvarja veliko umetnikov, pravi Arnsova: »Poskušajo si namreč predstavljati, kako bi bile videti.« Turška umetnica Pinar Yoldas je tako pripravila animacijo AI mucka, v kateri si zamišlja umetno inteligenco, ki zavlada svetu: »Ljudje se umetne inteligence bojimo, prisrčne mucke, ki govori s človeškim glasom, pač ne, četudi iz prihodnosti komentira podnebne katastrofe.«
V podobno smer je šel razmislek Britanca Marka Leckeyja. Ustvaril je animacijo velikega črnega hladilnika, ki gledalcu skozi monolog opisuje svoj vsakdan: »Opazujemo, kako se gospodinjski aparat, ki kraljuje v vsaki kuhinji, zave svojega obstoja. Duhovito razlaga, kako je sestavljen in kakšne izjemne zamrzovalne lastnosti ima. Poskuša si celo poiskati prijatelje, zato se poveže z napravami, ki so videti podobno, ker kljub svoji inteligenci ne dojame, da so pametni telefoni mnogo manjši od njega ali da računalniški kovček ni idealna partnerska izbira zanj.«
Nicolas Maigret in Maria Roszkowska sta se na drugi strani lotila prihodnosti umetnosti. S statistično analizo podatkov in s programi za prepoznavanje vzorcev sta raziskala sodobni umetniški diskurz in ustvarila algoritem. Ta s projekcijo na majhne zračne ventilatorje izpisuje nepričakovane, pogosto groteskne prihodnje smernice, ki presegajo človeško domišljijo. Bi imeli doma nevidni selfi kot spominek na ogrožene vrste? »Zanimivo je, da strojem vedno prisojamo človeške lastnosti,« na novinarski komentar, da ima algoritem tudi smisel za črni humor in ironijo, odvrne nasmejana kustosinja.
Kaj bere robot?
Obsežen del razstavnega prostora zavzema projekt HFT vrtnar britanske umetnice Suzanne Treister. Z grafikami, risbami in videom raziskuje delovanje trgovskih velikanov, ki kujejo dobičke na borzi predvsem s pomočjo avtomatiziranih programov oziroma algoritmov. S pomočjo fikcijskega lika išče Treisterjeva povezave med vzorci gibanja vrednosti delnic in doživljaji ob jemanju psihoaktivnih substanc. Zanima jo vez med zgodovino tehnologije in ezoteriko, med znanstvenimi in umetniškimi praksami, med politiko globalnih finančnih konstruktov in botaniko.
Danka Sidsel Meineche Hansen se ukvarja s kritiko reprezentacije ženske v svetu, ki mu vlada moški, norveški režiser in oblikovalec Timo Arnall pa skuša v Robotsko čitljivem svetu ugotoviti, ali se pogled strojev na okolje navezuje na načela človeške zaznave ali ne. »Ste kdaj pomislili, kako svet zaznava vaš pametni telefon, ki ob fotografiranju že prepoznava število obrazov in druge človekove lastnosti?« sprašuje Arnsova.
Med prikazanimi izstopa še Temna vsebinaEve Mattes in Franca Mattesa. Avtorja opozarjata na življenje moderatorjev vsebin, zaposlenih pri internetnih družbah, ki s spleta odstranjujejo sporne vsebine, še preden bi te prišle do nas. Umetnika sta govorila z več moderatorji, človeškimi filtri, ki se na vsakodnevni ravni po koncu delovnega dne le stežka soočajo s pretresljivimi podobami človeških dejanj, kot so samomor, rasizem in prelivanje krvi.
