Če ste bili tudi vi med tistimi, ki spomladi leta 2018 niso opazili, da so številne električne ure, ki merijo čas glede na frekvenco električnega omrežja, med januarjem in marcem zaostale za šest minut, niste bili edini. V sistemu celotnega centralnoevropskega sistema je namreč prišlo do primanjkljaja električne energije, ki je izviral iz nerazrešenih političnih sporov med Srbijo in Kosovom ter tamkajšnjo srbsko manjšino. »Frekvenca električne energije je padla s povprečne frekvence 50 Hz na 49,996 Hz, kar je zaznamovalo območje 25 držav, od Danske do Španije, od Portugalske do Turčije,« razlaga Tao G. Vrhovec Sambolec. Umetnika, ki živi med Ljubljano in Amsterdamom, smo doslej poznali predvsem kot raziskovalca zvoka in novih medijev, v Aksiomi pa se zdaj prestavlja s projektom 0,004 Hz.
Akt poslušanja
Ena manjših posledic dogajanja, ki so ga tako slovenski kot svetovni mediji le dokaj obrobno zabeležili, je bil torej zaostanek električnih ur tako v finskih spalnicah kot v grških kuhinjah, a še bolj vznemirljivo ta dogodek priča o naši infrastrukturni povezanosti, opozarja Sambolec. »Kot da se ne bi zavedali vpliva trdih realnosti na nekih zelo definiranih lokalnih območjih na cel kontinent. V svoji praksi se praviloma ne ukvarjam s političnimi in socialnimi vprašanji, bolj me privlačijo efemerne teme. A tokrat je prišlo do nepričakovane povezave realne in efemerne sfere, ki je lahko tudi povsem filozofska.«
Interval, zamudo, režo, ki je nastala v frekvenci, je izkoristil za razmislek o našem nejasnem odnosu med razumevanjem, merjenjem in izkušnjo časovnosti. Predstavlja jo prostorska instalacija, v kateri obiskovalec – dokler ne ugotovi, kako si s pomočjo baterije priskrbeti elektriko in svetlobo – najprej tava, tako dobesedno kot simbolno. Postavitev sestavljata graf odklona električne frekvence spomladi leta 2018 in zvok. Omenjeni frekvenci sta združeni v isti zvočni kanal, fazni zamik oziroma razlika, ki jo slišimo, pa je ozvočena prek bobna.
Ta tradicionalni boben, ki mu Albanci pravijo tupana, Srbi pa tapan, je različica turškega bobna davul, ki ga na območju nekdanjega otomanskega cesarstva še danes uporabljajo pri izvajanju tradicionalne glasbe. »Tako na fizični kot na metaforični ravni ta boben z različnimi imeni nastopi kot še nekaj, kar deli to ozemlje. Hkrati pa sem želel skozi to abstraktno ponazoritev opozoriti na pomembnost akta poslušanja – tudi v zelo kompleksnih političnih situacijah.«
Bi imeli več časa?
K odnosu med faktičnostjo in efemernostjo pa se vrača tudi drugi del projekta, in sicer publikacija, ki jo deloma sestavljajo večjezična novinarska poročila o takratnem dogajanju, deloma pa filozofski in umetniški odlomki, v katerih se s pojmi intervala, zamude in reže ukvarjajo misleci, kot so Gertrude Stein, Jacques Derrida, Mladen Dolar in Georges Perec.
»Ker se ukvarjam z nezaznavno sedanjostjo, od Pereca prevzemam pojem podnavadnosti (»infra-ordinaire«), torej nečesa, kar je vedno že tukaj, kar vedno že živimo, a nekako nezaznavno – denimo kako pijemo kavo,« ponazarja Vrhovec Sambolec, ki ga zanima tudi odnos med tovrstno akademsko, spekulativno mislijo, ki navadno nima očitne povezave s faktualnostjo, in realnim. Navsezadnje se na neki točki vpraša: Kaj bi se zgodilo, če bi ure ves čas tekle počasneje? Bi imeli več časa? Bi bilo časa več?
