V Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) je kustos mag. Ralf Čeplak Mencin kar šest let zbiral gradivo za razstavo Afganistan – slovenski pogledi. Od 400 predmetov iz afganistanskega vsakdanjika, ki jih je muzeju posodil varšavski muzej, je za razstavo izbral kakšnih dvesto. Gre pa za predmete iz 19. in 20. stoletja, za glasbila, oblačila, orožje, nakit, zemljevide, akvarele, izdelke iz poldragih kamnov, znamke, bankovce.
Arhiv muzeja je dopolnil tudi s 7000 fotografijami (na razstavi jih bo na ogled kakšnih petdeset). Posnelo jih je petdeset slovenskih popotnic in popotnikov, ki so v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja odkrivali Afganistan – večinoma na tako imenovani hipijevski poti, ki je vodila do Indije, ali so ga obiskali kot mirovni posredniki, alpinisti, aktivisti.
Onstran stereotipov
»Namen razstave je razbijanje stereotipov o deželi, v kateri sicer vladajo vojne razmere, ni pa vse črno-belo. To je bilo še posebej opazno po letu 2015, po krizi, ki je afganistanske begunce prignala tudi v Slovenijo. Narasli so ksenofobija, islamofobija in drugi predsodki,« pravi Čeplak-Mencin, ki pa je razstavo začel snovati že pred begunskim valom. Ko je v Celje pripotovala manjša razstava risb otrok afganistanskih beguncev iz Irana in Afganistana, so mu na zunanjem ministrstvu naložili, naj razstavo odpelje še naprej v svet. V tistem času so v SEM gostili tudi veliko razstavo o južnoameriških Indijancih – in takrat se mu je izkristalizirala zamisel, da bi muzej pripravil svojo razstavo z neevropsko tematiko.
Afganistan se mu je zdel zelo zanimiv in aktualen, tam je bilo takrat veliko naših vojakov na mirovni misiji, tudi sam je to državo dvakrat obiskal. Razstavo je zasnoval ambiciozno, očitno za menjajoče se ministre preveč ambiciozno, tako da bo zdaj »okrnjena« vendarle ugledala luč sveta: »Na ministrstvu težko dojamejo, čemu bi nas zanimale neevropske kulture, sploh pa terensko delo, čeprav prve zbirke predhodnika etnografskega muzeja v 19. stoletju niso bile slovenske, ampak so bili razstavljeni recimo predmeti, ki sta jih pripeljala Friderik Baraga od severnoameriških Indijancev in Ignacij Knoblehar iz Južnega Sudana.«
V muzeju imajo praktično »pokrite« vse kontinente, še vedno jim predmete podarjajo ambasadorji, žal pa zaradi pomanjkanja razstavnih prostorov čakajo v depojih. S takšnimi razstavami jih potem skušajo nekoliko prevetriti.
Postojanka na poti do Indije
»Pri 19 letih sva s sestro po kopnem potovala proti Indiji, kamor se je odhajalo v glavnem zaradi droge, hašiša. Mene pa to ni zanimalo, zelo pa so me zanimali ljudje, njihove šege in navade,« se spominja kustos svojega prvega potovanja v sedemdesetih. Ko je pozneje že snoval razstavo, je izvedel, da so naši alpinisti potovali tja s kombiji in katrco že v šestdesetih letih pod vodstvom Aleša Kunaverja. Preplezali so štiri prvenstvene smeri v gorovju Hindukuš in se spet odpeljali 5000 kilometrov nazaj v Slovenijo.
Sicer pa je bil po znanih podatkih prvi med Slovenci v Afganistanu Aleksander Ličan iz Ilirske Bistrice pred približno stotimi leti, ko je po prvi svetovni vojni kot avstro-ogrski vojak bežal iz ruskega ujetništva v Sibiriji, kar je popisal tudi v svoji knjigi Spomini iz Sibirije.
»Afganistan je bil v sedemdesetih letih popolnoma drugačen kot potem, ko so ga napadli talibani. A že takrat se mi je zdelo, kot da bi se preselil v srednji vek ali kot da gledam biblijske prizore.« Prišel je v deželo brez avtomobilov, elektrike, bili so le »koleslji«, ki so zvončkljali, in konji, v Heratu pa majhne delavnice, trgovine, ki so se ohranile do danes. Ženske v burkah so bile takrat redkejše kot po vzponu talibanov, na fotografijah iz leta 1920 pa je videl, da jih takrat ženske sploh še niso nosile. »Še vedno pa je to zelo patriarhalna družba. Ko sem bil leta 2011 drugič tam, že službeno, sem bil povabljen na poroko, na kateri smo bili samo moški; pojedina je bila, a brez alkohola in žensk, niti neveste nisem videl. Imele so ločeno zabavo.«
Na razstavi so tudi fotografije Darka Žagarja, enega od popotnikov, ki je Afganistan v sedemdesetih letih obiskal kar trikrat, ker se mu je zdel od vseh držav na poti proti Indiji najbolj zanimiv. »Najbolj so me očarali tamkajšnji nomadi, recimo Kučiji, ki niso muslimani, niso bili zadrti, tudi do žensk ne, te pa so bile odkritih obrazov,« se spominja. Očarala ga je hribovita pokrajina, pa tudi veliki kulturni spomeniki, recimo čez 50 metrov visok kip Bude, ki so ga pozneje talibani porušili. »Življenje v deželi je bilo zelo umirjeno, ljudje nas popotnikov niso nadlegovali. Običajno so si potniki na poti v Indijo v Afganistanu radi malo odpočili,« je še povedal Žagar.
