Sheppov »tribute« je pravzaprav način, kako se legendarni saksofonist vrača v odločilne trenutke svoje glasbene formacije, v čas plošč Four for Trane in Fire Music, a tudi način, kako se posveti »herojskemu« obdobju jazzovskih glasb. Za to priložnost zbrana ekipa je povsem ustrezala glasbeni dinamiki, ki se pričakovano ni toliko zanašala na razgradnjo forme kot na obuditev njenega bluesovskega jedra. Metronomsko natančni Jason Moran pri klavirju je verjetno še najbolj zanesljivo držal ritemsko hrbtenico zasedbe, kar je tudi sam hudomušno reflektiral v nekem melodično povsem okleščenem solističnem momentu. Reggie Workman, še en Coltranov sopotnik in glasbeni pedagog, je v klasično bopovski maniri kontrabasista držal temelje skladb, okoli katerih se je bolj dinamično gibal tolkalec Nasheet Waits, ki je v bluesovskem sklepu uradnega dela nastopa že prešel v udarno funkoidni spekter ritmov. Tokrat je namesto Ambrosa Akinmusira, zadnje čase najpogoste izbranega Sheppovega sopihalca – z lastno zasedbo je Ambrose na festivalu nastopil naslednji dan – na trobento zaigral mlajši sodelavec Amir ElSaffar, ki v svojo igro rad subtilno vpleta bližnjevzhodne melodične prvine.
Po nekoliko »razštelanem« začetku se je bend hitro sestavil in v drugem delu tudi odmaknil od Coltranovega repertoarja. Izbira Archiejevih lastnih skladb je skozi napovedi jasno zarezala v njegovo bolj aktivistično stran, kar sicer za glasbo ni bistveno, po drugi strani pa je izvedba z močnim bluesovskim občutjem presenetila tudi zaradi Sheppovih pevskih vložkov. Ti so sicer naleteli na precej klasično jazzovsko publiko, ki se je na odrsko dogajanje pridno odzivala z ritualnimi aplavzi. Vendar pa je »klasična črnska glasba«, kot jo imenuje Shepp, z nespoliranim zvenom, suvereno čustvenim pristopom in brez pretiranih solističnih izpadov »pokaži kaj znaš« mojstrsko ignorirala svojo zvezdniško festivalsko umestitev.
Impresivna serija manjših zasedb
Po Sheppovem koncertu je še istega večera na klubskem prizorišču potekalo razburkano nadaljevanje, ki je naslednjega med vrhunci doseglo v nebrzdani izkušnji manjše zasedbe z imenom Amok Amor. Kvartet punkovske ostrine in prekarnega ritma v ospredje postavlja dva pihalca, odlikoval pa se je po eni bolj energičnih in brzečih trobent festivala, ki je ni izpustil iz rok Peter Evans. Tudi sicer je na festivalu nastopila impresivna serija manjših zasedb, ki še vedno jazzovski idiom oklestijo tradicionalnih konvencij in spiritualnih globin ter na krilih poudarjeno improvizirane igre glasbo peljejo v zelo individualne smeri. Na bolj umirjeni strani je bila predstavitev aktualnega stanja Cene Resnik tria Watch for Dogs z Zlatkom Kaučičem na tolkalih in Giovannijem Maierjem na kontrabasu, ki mu uspe z nekakšno izvajalsko ležernostjo ustvariti precej enotno pulziranje sicer zelo različnih značajev.
Odkritje: Chris Pitsiokos
Svojevrstno odkritje festivala je še ne tridesetletni saksofonist, Američan grških korenin Chris Pitsiokos, ki se je pretekli konec tedna pojavil v dveh eksplozivnih projektih. Prvi, CP Unit, je v sodelovanju z Defonijo v klubu Gromka na Metelkovi uvedel petkov koncertni maraton. Kolektiv je sicer odprl nekaj vprašanj ob izgubi odpičenega tolkalca Weasela Walterja, a so se dvomi hitro razblinili. Zvočni odtenki četverice se gibljejo med psihedeličnim šumom, metalsko vratolomnimi menjavami ritma in neverjetnim pihalskim drvenjem, ki pa preseneča predvsem v medsebojni odzivnosti članov glede na brzeče zasuke znotraj kratkih improviziranih skladb. Divje pulziranje prežema celoten kolektiv, v njegovi še najbolj določljivi variaciji pa še vedno zveni kot Luriejevi Lounge Lizards, postavljeni na pokvarjen vrtiljak.
Pitsiokos se je pojavil še v nekoliko drugačno zasnovanem kvartetu trobentača Nata Wolleya, ki ga je sobotno vreme prineslo kot brezplačno darilo mimoidočim v parku za Cankarjevim domom. Kvartet po lastnem opisu izvaja minimalno poezijo, hitroodzivno glasbo strukturira s kratkimi napadi in pogostimi premolki, kar brzda in prelamlja njegovo razigranost. Kot zelo nežen in liričen trobentač se je tokrat Nate Wooley izkazal v bolj divjem elementu, za kar je Pitsiokos nadvse primerna družba. Kvartet se je tudi odlično umestil v letos žal premalo izkoriščeno zunanje festivalsko prizorišče, kjer je nekakšna telesna artikuliranost, nerazdružljiva od podobnega glasbenega izraza, še toliko bolj izstopala.
