Ta specifična glasbena geografija je navrgla nekaj inštrumentov, ki smo jih morda manj vajeni v srednjeevropskih kontekstih, kakor tudi glasbene obrazce, ki so značilni za egiptovsko proletarsko plesno glasbo šabi in druge zvrsti iz teh predelov sveta, čeprav je pri njih visoko kotiral tudi rock and roll. Pri opisovanju svojega izraza, ki ga pojmujejo kot psihedeličnega, uporabljajo koncepte iz arabske muzikologije, kot je termin tarab, ki pomeni ekstazo ob igranju in poslušanju glasbe, ki je značilna za sakralne ambicije sufizma, a jo prepoznavamo tudi pri posvetnih glasbenih zvrsteh. Osama Šalabi, ki je sicer večino časa preživel na električni kitari, je posegel po udu, perzijskem brenkalu, ki ga odlikuje globoka in mehka zvočnost, s katero je poslušalstvo žal pobožal le pri uvodni in sklepni kompoziciji koncerta. Bolj prisotne so bile raznovrstne ljudske piščali v režiji Carigrajčana Umuta Çaglarja, ki je zaigral tudi na brenkalo, narejeno iz živalske kože. A ni šlo za preigravanje tradicionalističnih vsebin, temveč za spretno definicijo sodobnosti, podkrepljeno z elektronskimi orglami in preparirano trobento.
Visoki in hitri registri
Na nož, aerobno in organsko s pošteno mero potu in sline se je stvari lotil madžarski saksofonist Akosh Szelevényi z mladim francoskim pihalcem Gabrielom Lemariejem in energično ritem sekcijo, sestavljeno iz dveh bobnarjev in kontrabasista. Szelevényi se izogiba nalepk in trdi, da ne igra niti jazza niti improvizirane glasbe, tako nam za opis njegovega muziciranja pravzaprav primanjkuje označevalcev. Njegov nastop ni vnaprej determiniran, sledi navdihu, razvezani zvočnosti in celo hrupu. Oglasil se je tudi na citrah in nekakšnem horizontalno postavljenem robatem čelu iz neobdelanega lesa. Pri srcu so mu visoki in hitri registri, tudi piski, ki jih uravnovesi z uporabo pojočih skled in gongov, k čemur je svoje prispeval tudi Lemariejev baritonski saksofon. Kot zanimivost velja omeniti, da se je Szelevényi v mladosti izobraževal po metodi madžarskega glasbenega pedagoga Zoltána Kodályja, čigar pristop h glasbenemu pouku je lani Unesco uvrstil med nesnovno svetovno kulturno dediščino.
Vokalistke
Eden izmed letošnjih fokusov festivala je nabor treh vokalistk mlajše generacije. Poleg v tujini kritiško odlično sprejete Lucie Cadotsch in stare znanke Emilie Mårtensson, je gostovala tudi fenomenalna švedska sopranistka Sofia Jernberg, ki pri interpretaciji sodobnega vokala izhaja iz unikatne etiopske pevske tradicije, katere najbolj znana predstavnica je morda starosta Aster Aweke, sicer ga v jazz kontekstih poje tudi Gigi, žena basista Billa Laswella. Etiopski ženski vokal Jernbergerjeve zaznamujeta čista zvočna slika in presunljiva lepota, ki temeljita v skoraj nadzemskem žvrgolenju, osnovanem na mečavi, ki jo prepoznamo tudi pri etiopskem jazzu vibrafonista Mulatuja Astatkeja, pri katerem se je izobraževal pianist Alexander Hawkings, ki je spremljal Jernbergovo. Sama je tradicionalni spekter razširila s praksami, ki glas razumejo kot inštrument, in iz sebe izvabljala neverjetno paleto najrazličnejših zvokov. Projekt sta naslovila Musho, kar v amharščini pomeni žalostinka.
Brezplačno
Odprtje brezplačnega programa, ki so ga letos razširili in je bil zasnovan kot serija dogodkov na prostem, čeprav jim jo je v četrtek zagodlo spremenljivo vreme in so dogajanje prestavili v Linhartovo dvorano, je pripadlo štiričlanski zasedbi Philm, ki jo vodi eden vodilnih nemških saksofonistov Philipp Gropper. Izvedli so občutljiv koncert s pomladnimi, melodičnimi klavirskimi pasusi in uigranima kontrabasistom in bobnarjem, ki sta se mestoma uglasila v hipnotični pulz, ki spominja na berlinske klubske smernice. Sledil je mednarodni trio Velkro, ki se sproščeno sprehaja med jazzom in rockom in v katerem muzicira saksofonist Boštjan Simon, ki ga poznamo tudi iz zasedb Trus! in Litošt. Svoja dela so z ozirom na albumske različice prilagodili koncertni izvedbi in nastop končali s pesmijo Human Element, ki prihaja z zgoščenke Too Lazy to Panic.
