Archie Shepp se je rodil 1937. leta na Floridi, že kot najstnik igral saksofon v priložnostnih rhythm'n'blues zasedbah, a se začel resneje ukvarjati z glasbo šele po končanem študiju dramatike, ko se je kot mlad brezposeln igralec konec petdesetih let preselil v New York. Sprva je kot tenor saksofonist v kvartetu Cecila Taylorja ostajal v ozadju, a stopil na bolj izrazito lastno pot v sodelovanju s trobentačem Billom Dixonom. V zgodnjih šestdesetih letih se je ustalil v eni prvih pomembnejših zasedb »nove glasbe«, New York Contemporary Five. Po nekaj opaženih posnetkih kratkoživega kvinteta je sledilo prelomno srečanje z enim njegovih mladostnih vzornikov in mentorjem Johnom Coltranom, s katerim je igral v času nastajanja suite A Love Supreme in zaigral na prelomni plošči Ascension.
Coltrane je mladega pihalca kmalu priporočil založbi Impulse!, za katero je Shepp posnel nekaj prelomnih albumov. V tem času je imel za sabo že nekaj lastnih kompozicij, kot improvizator pa se je s pulzirajočim in napadalnim zvokom, a tudi premišljenim aranžiranjem na Four for Trane ter Fire Music jasno ločil od Coltranovega igranja. Čeprav sopotnik velikih inovatorjev free jazza je Archie Shepp zavestno prevzel vlogo povezovalnega člena in v svoje skladbe vpletal tudi starejše jazzovske oblike, ki pa so bile zdaj ironizirane, drugič pa posredovane skozi sodobne poglede in izvirne interpretacije. Hkrati je gojil bojevito razredno zavest, pisal angažirane drame in v svoje skladbe vpletal poezijo, jo konec šestdesetih let pogosto povezoval z afriško zvenečimi in poudarjenimi ritmi ter vseskozi ohranjal močno povezavo z lastno skupnostjo in njenimi konflikti.
Zaradi svoje naravnanosti se je v istem času tudi odvrnil od nekaterih usmeritev novega jazza, ki je po njegovem opažanju s svojo vse večjo abstrakcijo nehote postajal bolj in bolj priljubljen pri inteligenci belskega srednjega razreda. Brez večjega odmika od lastne poti se je v začetku sedemdesetih let vse bolj oziral v gospel ali rhythm'n'blues, a hkrati ohranjal stike s sodobniki.
Večdelna suita Attica Blues (1972), h kateri se je pozneje večkrat vrnil, je morda še najbolj izrazit projekt obdobja, ko je njegova glasba postala bolj 'ljudska', a zaradi tega nič bolj 'množična'. V naslednjih dveh desetletjih se je Shepp posvetil univerzitetnemu poučevanju, a je še vedno predan različnemu sodelovanju z močnim bluesovskim občutenjem. Zadnje čase ponovno obuja opus prijatelja in mentorja Johna Coltrana v projektu, s katerim ga bomo videli tudi v okviru letošnjega ljubljanskega jazzovskega festivala.
