Danes 52-letni Darko Brlek je z rodnega Ptuja prišel v Ljubljano, da se izšola za klarinetista. Končal je ljubljansko glasbeno akademijo, prejel Prešernovo nagrado univerze, odšel na graško visoko šolo, tam magistriral, nato pa se za sedem let kot solo klarinetist zaposlil v orkestru ljubljanske Opere. Ko je v hiši nastopila vodstvena kriza, so ga iz orkestra tako rekoč čez noč potegnili v upravo in komaj 26-leten je za eno sezono prevzel funkcijo vršilca dolžnosti. Vmes se je prikupil starosti kulturnega menedžerstva pri nas Mitji Rotovniku, za Brleka se je odprlo mesto umetniškega vodje in pozneje še direktorja Festivala Ljubljana. Sčasoma je pot zaoral tudi po svoje in kdaj s svojim učiteljem prišel v navzkrižja, toda vedno je znal žogo diplomatsko umiriti.
Imena odtehtajo stroške
S prihodom na Festival Ljubljana je nedvomno lahko svojo ambicioznost dodobra izživel, ne le po umetniški, temveč tudi po poslovni plati. V mestu so pustili že mnogo sledi: kot upravitelji Križank, četudi je pred kratkim ministrstvo za kulturo moralo križevniško cerkev po 25 letih denacionalizacijskega postopka vrniti križniškemu redu; Brlek je sicer sprožil upravni spor. Nekaj let so bili tudi upravitelji Ljubljanskega gradu, kjer so bedeli nad kar nekaj investicijskimi posegi, predvsem pa so tja pripeljali življenje in dogodke. Do konca so izpeljali tudi naložbo vzpenjače na Grad. Vmes so obnovili Trg francoske revolucije, uredili okolico Križank, popravili hidravliko, obnovili Plečnikov paviljon. Najpomembnejše vizije, ki sta si jo zamislila z Jožetom Anderličem, dolgoletnim lastnikom Kranjske investicijske družbe in izdatnim podpornikom festivala, pa Brleku ni uspelo izpeljati – Ljubljana ni dobila nove koncertne dvorane.
Vsakič znova je treba, po navadi za vrhunce festivala, še vedno najeti Gallusovo dvorano, a stroške odtehtajo imena, na katerih festival gradi svojo blagovno znamko: Bolšoj Teater, Mariinsky Teater, Valerij Gergijev, sir Simon Rattle, Dunajski filharmoniki, Izraelska filharmonija, Zubin Mehta, Béjart Ballet, Kraljevi orkester Concertgebouw, Elina Garanča, Vinko Globokar, Tomaž Pandur. Sploh ko je Brlek postal dejaven v Evropskem združenju festivalov (EFA), kjer je bil najprej podpredsednik, od leta 2005 pa je njihov predsednik, so postali takšni angažmaji dostopnejši.
Njegova menedžerska gibčnost se je izkazala tudi v času vsesplošne gospodarske krize. Pri festivalu so delali in malo tarnali, vsakič znova so se organizacije in promocije svojih dogodkov lotevali drugače, iskali niše, preizkušali, uspevali in se motili, vztrajali pri proračunu, določeni kakovosti, količini dogodkov – tudi ko je število sponzorjev upadalo. Ampak letos denimo so na Magistratu, kjer se jim Brlek in župan po navadi zahvalita, spet sedeli v »polnem« številu. Brlek je bil pri nas nedvomno med prvimi vizionarji, ki so začutili pomembnost sinergije med kulturo, gospodarstvom in politiko, med prvimi je govoril o kulturnem turizmu in vse skupaj prek Festivala Ljubljana tudi prakticiral. Ni nepomemben podatek, da mu je v 25 letih za umetniški program uspelo nabrati 25 milijonov evrov sponzorskega in donatorskega denarja.
Očitek elitizma
Potencialnim vlagateljem v festival je pripeljal zveneča imena iz sveta glasbe in umetnosti ter jih med banketi in vrhunskim vinom prepričeval, da se naložba v kulturo splača in da se povrne na več ravneh – denimo sredstva iz kulturnega turizma se obrnejo vsaj štirikrat: prek DDV skozi restavracije, hotele, trgovine –, in kot glasbenik hkrati govoril tudi o duševni hrani, ki jo (vrhunska) umetnost prinaša ter jo meščani in turisti potrebujejo. Ima svojo strategijo: »Spoznal sem, da so zelo pomembni osebni stiki. Denar moraš imeti, a včasih ne zadostuje.« Tako mu je uspelo tudi, da je na svoji strani vedno imel tudi vse županje in župane, Zoran Janković je zaradi njega postal celo ljubitelj visoke kulture.
Na Brlekovem festivalu se je vedno dogajala tudi politika. Ko sta se po koncertu z maestrom Valerijem Gergijevim srečala slovenski premier Danilo Türk in hrvaški premier Ivo Josipović, da zgladita meddržavne spore pred 20. obletnico neodvisnosti Slovenije in Hrvaške, se je vmešal celo maestro Gergijev, tudi sam poznan po nekaterih svojih politično angažiranih koncertih. A tega ne bi storil, če z Brlekom ne bi bila prijatelja, že od leta 1994, ko sta se prvič srečala v Nici. Kljub več let vnaprej natrpanemu urniku je premierjema obljubil in potem naslednje leto obljubo držal, da bo na Kongresnem trgu v Ljubljani in naslednji dan še v Zagrebu sodeloval v gigantskem projektu – dirigiral 1100 nastopajočim v Mahlerjevi Osmi simfoniji. Ta koncertni spektakel je Gergijeva, pa tudi Brleka, zapisal v zgodovino.
Toda ta dogodek je Brleka vrtoglavo stal, skoraj pol milijona evrov. Še malce več pa je odštel tri leta pozneje, ko so iz Sankt Peterburga v devetih tovornjakih pripeljali celotno produkcijo dveh Wagnerjevih oper iz tetralogije Nibelungov prstan, še 250 nastopajočih in članov tehničnega osebja gledališča pa je pripotovalo z letalom in v Ljubljani tudi bivalo. Takrat mu je izdatno pomagal MOL. Letos avgusta se bo zgodba ponovila, saj ruski gostje na festival prihajajo, da izvedejo še zadnji dve operi iz Prstana.
Jekleni živci
Zaradi takšnih in še kakšnih megalomanskih projektov se je festivalu dlje časa očitalo elitizem in tudi to, da je program zmes uslug in prijateljstev v krogih, v katerih se sam giblje kot komorni glasbenik ali kot predsednik EFA. Ampak Brlek je te očitke zavračal, tudi s statistiko. Število obiskovalcev festivala je naraščalo ali vsaj ni upadalo (od 50.000 do 55.000 obiskovalcev vsako leto), v program je dodal kakšen crossover dogodek več, vpeljal je serijo muzikalov, tudi kot koproducent.
Ampak leta 2014 se je znašel pod drobnogledom občinskih revizorjev in drugih nadzornih organov. Med drugim se mu je očitalo nepotizem, klientelizem in osebno okoriščanje pa tudi, da festival posluje prek svojih zmožnosti, medtem ko jim tekoči primanjkljaj krije MOL – tudi po pol milijona evrov na leto, če je bilo treba. A Brlek je očitke očitno uspešno zavrnil. Pravzaprav mu težko kaj pride do živega: prepričan je o uspehu, ima jeklene živce in stvari pod nadzorom.
