Lidia Glavina oziroma tisti, ki je govor napisal, meni, da uprava zaslug ne sme pripisovati samo sebi. K uspehu so pripomogli najmanj še konjunktura in spremenjeni logistični tokovi. Uprava pa da ima še rezervo za boljše poslovanje. Zato je šla država včeraj na nož, podirala predloge uprave, menjavala nadzornike, prostodušno delila luški denar delničarjem, odrekala zaupnice upravi in nekaterim nadzornikom. Ali se ji bo to v prihodnjih dneh maščevalo, bodo pokazali predvsem delavci v Luki. Ti so pogosto črnogledi.
»Res mislite, da vas želijo prodati?« je drugi novinar dvomljivo vprašal sindikalista, predstavnika luških žerjavistov. Odgovor je bil glasen in jezen. »Poznate korporacijo Maersk? Močnejša je od Slovenije. In koprsko pristanišče je prepoznala kot geostrateško najboljšo lokacijo. Če se odloči, da nas hoče, nas bo imela. Ne samo pristanišča, ves BDP Slovenije lahko kupi.« Pot do tja se tlakuje postopoma, menijo sindikalisti. Najprej z zamenjavo (pre)glasnih in (pre)odločnih članov nadzornega sveta, novi nadzorniki nato zamenjajo upornega predsednika uprave. Na čelo Luke pride nekdo, ki ne bo nasprotoval združitvi Luke Koper in Slovenskih železnic v holding. »In potem pride nekdo in nas kupi,« doda sindikalist. Ter nas pahne v popolni prekariat. Delavce je strah prihodnosti. Razumljivo, a po drugi strani so imeli ravno zdaj priložnost, da s prekariatom opravijo.
Svojevrstni prekariat namreč v Luki Koper poznajo že vsaj 20 let. Delo prek tako imenovanih izvajalcev pristaniških storitev, ki Luki Koper vsak dan posodijo od 250 do 920 delavcev. Luka je šefom oziroma gazdam teh delavcev za opravljeno delo lani plačala 25 milijonov evrov, do delavcev je na koncu prišla le polovica denarja. Ko je na netransparentno poslovanje opozorila finančna uprava in ko je Slovenski državni holding to uporabil kot glavno orožje za zamenjavo nadzornikov in nezaupnico upravi, so v sindikatih ostali tiho. Situacija bi lahko bila ena od rešilnih bilk in pomagal, s katerimi bi sindikati zahtevali zaposlitev vseh delavcev v matičnem podjetju. Enako delo, enako plačilo, enake pravice…
A sindikat žerjavistov pomorskih dejavnosti, ki ima moč rušenja uprav, državnih sekretarjev, umikov točk z dnevnega reda in ki ga poznavalci kot edinega v Sloveniji zaradi metod odločanja, radikalne akcije in solidarnosti prištevajo med anarhosindikate, je pokleknil. Podobno tudi sindikat pristaniških delavcev. »Pa naj Lidia Glavina pove, kdo ji čisti pisarne. Ali ima zaposleno čistilko ali ta tam dela prek pogodbenega izvajalca?« opravičila za neukrepanje išče še predstavnik sveta delavcev Luke Koper.
V svojem osrednjem boju za delavske pravice so popustili, ker bi sicer morali roko podati Slovenskemu državnemu holdingu, glavnemu sovražniku, ki so mu lani s protesti zrušili direktorja in preprečili načrte z zamenjavo nadzornikov. Istočasno bi morali hrbet obrniti tudi upravi, ki jo pred državo zadnji dve leti ščitijo z vsemi sredstvi.
Zmeda v Luki je popolna. Sindikat podpira upravo in nadzornike ter dopušča, da nekdo za enako delo dobiva manjše plačilo. Država ruši eno redkih dobro delujočih podjetij. Luka Koper je zgodba, ki jo je težko do potankosti spoznati in je večkrat težko razložljiva. Zakaj? Ker za njo stoji nešteto posamičnih interesov, ob vsaki predlagani spremembi pa vznikne prav toliko črnogledih scenarijev.
