V podaljšanem bivanju delam že šestnajsto leto in vsako leto opažam, kako ministrstvo vedno manj ceni tako zahtevno in odgovorno delo, kot je delo z učenci v podaljšanem bivanju. Vsakoletno krčenje ur OPB je privedlo do neprestanih združevanj oddelkov in izredno poslabšalo kakovost in varnost učencev. Medtem ko eni prehajajo med oddelki, drugi zapuščajo skupino, tretji odhajajo domov, četrti se prepirajo, peti se tepejo, šesti se lepo igrajo, sedmi delajo domačo nalogo (ker imajo popoldne še treninge in se jih usmiliš, čeprav je uradna ura za domače naloge že minila), osmi bi šli pit, deveti lulat, deseti ti govorijo o mladem kužku, enajsti o svoji sestrici ali bratcu, dvanajsti so se prišli samo stisnit k tebi in vprašat, koliko časa je še do prihoda staršev, trinajsti so lačni in sprašujejo, ali je ostalo kaj popoldanske malice, med štirinajstimi in petnajstimi rešuješ njihov spor, pri šestnajstih pride oče po otroka in ga ni, nato se spomniš, da je odšel z mamo, ali obrnjeno in tako naprej in tako naprej. In vse to se velikokrat dogaja sočasno. Večkrat si rečem, da imamo srečo, da se ni zgodila kakšna hujša nesreča, saj obstaja za to veliko možnosti.
In vse to je z novim predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli še bolj razvrednoteno. Popoldansko varstvo. Varstvo. Ta beseda me res moti. Sem po novem varuška? Kaj pa učiteljica, mediatorka, psihologinja, mama, zaupnica, medicinska sestra, odvetnica, sodnica, varnostnica in še kakšno znanje bi prišlo prav? Koliko je vredno? Koliko traja? Ob vsem trudu in številnih uspehih, ki sem jih z veseljem delila z učenci, se počutim ponižano in izdano.
Sem pa tudi mama sina, bodočega tretješolca. Velikokrat imam občutek, da je današnja šola narejena po modelu najambicioznejših staršev. Devetletno šolo spremljam od njenega nastanka in lahko rečem, da se je delo v prvem razredu zelo povečalo, razširilo in da marsikateri učenec temu ni več kos. Koncentracija nekaterim pade že tretjo uro, večini četrto, vsem pa peto. Peta šolska ura ni več učinkovita. Dodatni dve uri z uvedbo učnega jezika pomenijo popolno preobremenjenost učencev. Odvzeta jim je osnovna potreba, potreba po spontanem gibanju.
Že tako preobremenjeni otroci naj bi bili z novim zakonom še bolj obremenjeni.
Nacionalno preverjanje znanja v tretjem razredu? V času, ko prvič dobivajo številčne ocene? Zares ne vidim potrebe niti želje. Ne učencev, ne učiteljev in ne staršev.
Največji absurd pa je uvedba obveznega drugega jezika v sedmem razredu.
Se je kdo vprašal, kako so nekateri, drugače čisto povprečni ali celo nadpovprečni učenci nenadarjeni za jezike? Kakšna muka jim je že zdaj angleški jezik? Kako vse sile, ves razpoložljiv čas učenja namenijo samo za učenje angleščine, pa ne dosegajo visokih ocen, ker preprosto nimajo posluha za tuji jezik?
Naj drugi tuji jezik ostane še naprej izbirni. Kdor ima lastno željo, sposobnost, nadarjenost, naj, kot doslej, izbere drugi jezik. Kdor pa ni nadarjen za jezike, naj se odloči za predmet po svojih interesih.
Petra Šibelja Gorše
