Obisk Eline Garanča predstavlja za ljubljanski poletni festival nedvomno enega vrhuncev med letošnjimi dogodki. Prvič je operna diva prišla leta 2014, drugič so jo napovedali naslednje leto, a je koncert zadnji hip odpovedala, nocoj pa v Gallusovo dvorano CD prihaja v družbi romunskega dirigenta Iona Marina. Tudi tokrat bodo, kot prvič, zraven Simfoniki RTV Slovenija.
Čeprav operni poznavalci niso preveč naklonjeni večerom popularnih opernih arij, ker sodijo v operno-zvezdniški komercialni žanr, prikladen za poletne festivale, pa se na tak način opera vendarle popularizira. Po obisku Ljubljane jo čaka še en poletni gala operni večer na prostem, 5. julija na festivalu Klassik unter Sternen pred samostanom Göttweig v Avstriji, le da bodo izvedli celotno Verdijevo Aido. In Garančeva bo debitirala kot Amneris.
Po materinih stopinjah
Elina Garanča živi med Španijo in rodno Latvijo, izhaja pa iz glasbene družine. Oče je zborovski dirigent, mati je bila njena prva profesorica petja na latvijski akademiji za glasbo in tudi tri leta starejši brat je študiral glasbo, pozneje pa postal vizualni umetnik. Garančeva je petnajst let igrala klavir in violino, učila se je dirigiranja, a dejansko je hotela peti, hotela je po maminih stopinjah.
Študij petja jo je iz Latvije vodil na Dunaj in v Ameriko, profesionalno kariero pa je začela v Meiningenu in pozneje v Frankfurtski operi. Mednarodno javnost je nase opozorila po zmagi na pevskem tekmovanju Mirjam Helin v Helsinkih ter po debiju leta 2003 na Salzburških slavnostnih igrah, ko je pela Annio v Mozartovi operi La Clemenza di Tito.
Sama pa, kot je pred tremi leti povedala za Dnevnik, Salzburških iger ni videla kot karierne prelomnice: »Svojo kariero razumem kot postopno vzpenjanje. Ne vidim se kot slavna pevka, ki ves čas triumfira in vsak večer poje drugje.« Zgled so ji zato Giulietta Simionato, Susanne Mentzer in Dolores Ziegler, ki so pevske kariere gradile počasi. »Takšna sem tudi sama. Načrtujem, da bom pela dolgo, za zdaj nimam težav, kriz ali česa, kar bi me spravljalo v stres. In ves čas moram vedeti, kako bo kaj delovalo na odru,« je povedala.
Najboljša kot Carmen
Povzpela se je med najboljše. V Metropolitanski operi je debitirala leta 2008 kot Rosina v Rossinijevem Seviljskem brivcu in že kmalu zatem spet dobila priložnost v osrednji vlogi Bizetove Carmen. Vloga Carmen pravzaprav danes velja za njeno najvidnejšo, v The New York Timesu so zapisali, da je najboljša Carmen zadnjih 25 let. Danes gostuje v najprestižnejših opernih hišah na svetu: marca letos sta imela denimo s pianistom Kevinom Murphyjem operni romantični recital v Carnegie Hallu, v MET pa je nastopila v Straussovem Kavalirju z rožo, in sicer v »hlačni« vlogi Oktavijana.
Kot pevka se ponaša s svetlim in hkrati barvito čistim vokalom, brezhibno eleganco ter perfekcionističnim pristopom in ta popolnost glasu in pristopa je pred leti navdušila tudi v Ljubljani. Mediji so ji nadeli naziv »svetlolasa Ana Netrebko«, a ne mara primerjav s to rusko megazvezdnico, čeprav sta zelo pogosti partnerici na odru, predvsem v Dunajski državni operi, in se vzajemno cenita: »Kot profesionalka moram vedeti, kdaj pojem dobro in kdaj slabo. In veste, ne maram preveč razvrščanj, kdo je prvi. Tako je v tenisu, ne v umetnosti!«
