V hierarhiji dramskih gledališč, tako po višini prejetih javnih sredstev kot po pozornosti v medijih in posledično po osveščenosti širše javnosti je v naši državi na vrhu lestvice vsekakor SNG Drama Ljubljana. Denimo torej, da bi ravnatelj ali – v tem fantazijskem svetu – tudi ravnateljica predstavil oziroma predstavila javnosti naravnost katastrofalno prihodnjo sezono. Denimo, da bi bil repertoar prihodnje sezone sestavljen iz dramskih del, ki bi jih lahko na repertoar uvrstila prejkone večina devetošolcev, zagotovo pa vsak dijak prvega letnika gimnazije, ob čemer bi se seveda javnosti porodilo vprašanje, zakaj je na razpisu za delovno mesto ravnatelja ali ravnateljice naveden pogoj univerzitetna izobrazba umetniške ali humanistične smeri. Recimo, da bi ravnateljica oziroma ravnatelj repertoar prihodnje sezone zastavila oziroma zastavil povsem brez odnosa do družbenega konteksta, povsem brez odnosa do razmisleka o gledališki umetnosti ali umetnosti sploh in ne nazadnje povsem brez kakršnegakoli stališča do česarkoli. Popolnoma brez odgovornosti do javnosti, ki hišo financira. Recimo torej, da bi oseba na vodilnem položaju najpomembnejše gledališke hiše v državi sestavila repertoar, za katerega bi sodobniki Ivana Cankarja rekli, da je sodoben, napreden, v toku s časom, Ivan Cankar pa bi bil do istega repertoarja že pred sto leti rahlo zadržan. Predpostavimo nekaj tako nemogočega. Da imamo pač pred sabo primer, ob katerem bi se v naprednem in odgovornem prostoru, kakor je naš, kresala javna mnenja. Kaj bi se v tem primeru, bog ne daj, da se nam kdaj res kaj takega pripeti, zgodilo? Kako bi se javnost odzvala?
V resnici nimam niti najmanjšega pojma, zato je vse, kar napišem, zgolj špekulacija moje nebrzdane domišljije. Najprej si moram odgovoriti na vprašanje, kdo bi se odzval? Prvi bi se, domnevam, odzvali kritiki in teatrologi. Čeprav, če dobro razmislim, za kritike je vedno manj prostora, vedno slabše so plačane, še za kritike vseh predstav primanjkuje prostora, kaj šele za kake poglobljene analize repertoarne politike. Kritika zadnja leta pravzaprav doživlja izgon iz javnega prostora in zaradi tega mnenja kritikov pravzaprav ne pomenijo dosti in ne odmevajo, kot bi morala. To ne bi padlo na plodna. Ne, ne, ne kritiki. Morda bi se odzvali gledališki režiserji. Ampak če dobro pretresem to misel, tistih nekaj, ki bi jih režiralo ta repertoar, bi vsekakor moralo stati za odločitvijo izmišljene ravnateljice oziroma ravnatelja, že zaradi najosnovnejšega čuta lojalnosti. Posebej bi to veljalo za tiste, ki ne bi imeli nobene redne plače in bi bile te režije njihov edini vir dohodka ali pa bi bili celo na začetku kariere. Glas bi torej morda lahko dvignili režiserji, ki jim ne bi bilo namenjeno režirati tega nesprejemljivega repertoarja. Ampak to bi bili verjetno tisti slovenski gledališki režiserji, ki so samozaposleni in si absolutno ne morejo privoščiti izpada dohodka, kar bi povzdignjen glas v tem primeru zagotovo pomenil. Kdo pri zdravi pameti pa bi še najel nekega dežurnega nergača, ki ne zmore biti vdan svojemu cehu? Ne, ne, ne režiserji. Poleg tega bi gledališko občestvo takoj razumelo, da se je nebodigatreba oglasil samo zato, ker ni bil angažiran in s tem bi bil tudi ta glas diskreditiran.
Morda dramatiki. Morda bi se oglasil kateri od dramatikov ali dramates. Med dramatiki in dramatesami je zelo malo tistih, ki so zaposleni, in so honorarji, ki jih dobimo od te in drugih gledaliških hiš, naši edini viri dohodka, tako plača kot bolniška, dopust, regres in malica. Če se oglasim, postanem persona non grata. Po hitrem postopku. Tvegam, da naslednjih nekaj sezon ne bom imela od česa živeti. Poleg tega ne bi tvegala le, da naslednjih nekaj sezon ne bom dobila naročila, rekli bi, da je moj odziv samo posledica užaljenosti, ker mojih del ni na tem repertoarju. In imeli bi prav. Torej bi nobena moja beseda ne imela nobene veljave. Diskreditirana in utišana, še preden se oglasim. Ne, ne, ne jaz. Ne dramatiki.
Okoli tega nestvarnega primera vidim še veliko možnosti za javno polemiko. Oglasili bi se lahko na primer umetniški vodje in dramaturgi drugih gledaliških hiš, ampak bilo bi skrajnje nespodobno, da na tak način pljuvajo po konkurenci. Pa še pred lastnim pragom bi morali najprej pomesti, kar bi bil v tem mojem domišljijskem svetu tako rekoč herkulski podvig. Še marsikdo bi se lahko oglasil, ampak jaz imam na voljo samo še par sto znakov, kar pomeni, da moram končati in se iz te svoje fantazije vrniti v tukaj in zdaj. V deželo, kjer je vse v najlepšem redu, kjer je ravnatelj SNG Drama predstavil kakovostno prihodnjo sezono. Prepričana sem, da bo vrhunskost repertoarja SNG Drame Ljubljana za sezono 2017/2018 prepoznalo tudi ministrstvo za kulturo in bo ravnatelju podaljšalo mandat še za pet let.
