Tanja Lesničar-Pučko: O smrti in prepoznih spoznanjih

Ko sem prejšnjo nedeljo dobila sporočilo, da so Gašperja Tiča umorili, sem bolščala v telefon in v nekakšni absurdni otročji zanikovalski trmi  ponavljala sama pri sebi: pa kaj je zdaj to? To ni mogoče. Dan je lep. Kakšen umor? Pa jaz sem na dopustu! In hkrati me je zajela neka čudna žalost in tesnoba in mučen spomin, da sem ga nedavno zbodla v eni svojih kolumn, zdaj pa se je vse skupaj zazdelo ništrc, človeka ni več. In če sem si še tako dopovedovala, da je tako razmišljanje neracionalno, da bi morali vsi postati eremiti, če bi hoteli vsa svoja dejanja vsak trenutek presojati skozi človeško smrtnost, me mučnost ni hotela zapustiti.