Kot je komisija zapisala v odločbi, »ostajajo dejavnosti Škuca na tem področju usmerjene pretežno v krog GLBT populacije in manj komunicirajo s sorodnimi programi v slovenskem knjigotrškem prostoru…« Društvu pa tudi »očitajo«, da bo promocija projekta potekala skoraj izključno po kanalih znotraj skupnosti GLBT in bo namenjena izključno specifični ciljni skupini. Ko so člani komisije za literarne prireditve in razvijanje bralne kulture enak projekt ocenjevali lani, jih to ni zmotilo.
Da so v društvu Škuc ogorčeni nad homofobno argumentacijo, je logično. Pred letom dni jim je namreč JAK z očitkom, da ostajajo vse preveč ekskluzivno zaprti v lasten krog populacije GLBT in da ni dialoga z drugače usmerjenimi ustvarjalci, zavrnila sofinanciranje večerov branj GLBT. Agenciji so takrat dostavili pravno mnenje, ki je ugotovilo, da so obrazložitve komisije diskriminacijske in protiustavne. Kako je torej mogoče, da se podobne argumentacije JAK pojavljajo tudi letos?
Vprašanje je torej: mar bi morali v Škucu, da bi prišli do sofinanciranja javnosti dostopne delavnice ob predavanjih Braneta Mozetiča, Suzane Tratnik in Vesne Lemaić vključiti predavanja heteroseksualnih avtorjev? Mar bi to po analogiji pomenilo, da bi vsak dogodek heteroseksualnih avtorjev moral vključevati tudi gejevske in lezbične, če bi hotel državno podporo? Ali ni jasno, da vsak pogovor o manjšinski, torej tudi literarni produkciji GLBT vedno vključuje tudi univerzalna literarna razmišljanja? In če poskusimo z neslano šalo – bi se morali udeleženci njihovih delavnic preizkušati tudi v pisanju s heteroseksualno, ne predvsem s tematiko GLBT, da dokažejo svojo »državotvornost«? Bi se morali še pred tem prešteti na geje in strejte?
Dela komisij v kulturi, ki so – z omenjeno vred – soočene tudi z vedno večjim zmanjševanjem sredstev, namenjenih za razdeljevanje subvencij, ne gre podcenjevati. Njihove frustracije ob razdeljevanju vse manjšega kolača so gotovo iz leta v leto večje. A kljub temu ne smemo podcenjevati niti sporočila, ki ga JAK s protiustavno argumentacijo pošilja kulturni javnosti. In sicer dovolj redno, da si njeno prakso vse težje razlagamo zgolj kot nenamerno nerodnost. JAK svoje odločevalske moči ne bi pokazala s tem, da bi Škucu za enak projekt nujno ponovno namenila enako količino sredstev kot leto poprej. Ali – kako nezaslišano – celo več. Pokazala bi jo z argumentacijo, ki bi stala tudi brez diskriminacije in sporne utemeljitve. Pokazala bi jo s tem, da ne bi ponavljala starih napak.
