Sekulović in gosta debate, producent Dejan Radičević (Neisha, Siddharta...) in Jernej Dirnbek - Dimek (Mi2), so opozorili, da rockovski bend potrebuje kar nekaj let, da povrne investicije v inštrumente, in tudi potem se mu ne obeta ravno zaslužek. Petčlanski bend bi za svoje optimalno delovanje na leto potreboval vsaj 260.000 evrov, kar vključuje stroške menedžerja, spremljevalne ekipe, potne stroške, stroške najemnin, investicij in servisiranja glasbene opreme, snemanja videospotov, promocije, najema snemalnega studia; kar ostane, pa se porazdeli med pet članov. Ekonomska analiza rockerja pravzaprav pokaže, da mu v obdobju, ko gre bendu najbolje, pripade 2670 evrov bruto na mesec, a takšno stanje lahko traja le kakšno leto, dve. In skoraj ni benda pri nas, ki mu je v petih zaporednih letih uspelo prislužiti vsaj pol milijona evrov. Tako se zdi, da je pri nas lažje samostojnim izvajalcem, ker imajo manj stroškov, pa tudi državni in drugi razpisi so mnogo bolj naklonjeni samostojnim izvajalcem. Zato je prva dilema, ki se pojavi mlademu rockerju, nedvomno že ta, ali bo sploh izbral poklic rockerja, druga pa, ali bo izbral bend ali pa bo postal »one man« bend.
A razpravljalci so problematiko dejansko zelo hitro postavili na pravo mesto: če se dela povprečna glasba, se cene/vrednosti bendu pač ne da dvigovati. Lahko se odločiš za status zabavljača, pri čemer ti niti ni treba računati na (avtorske) prihodke s Sazasa, saj imaš po 80 špilov na leto in od tega fino živiš. Lahko greš tudi v tujino in v poplavi bendov skušaš uspeti tam. Toda brez prave drznosti in inovativnih idej ne prodreš nikjer, ne doma, kaj šele v tujini. Kako do takšnih pogumnih izdelkov, pa bo očitno stvar nadaljnjih debat.
