Za mnoge izmed nas, ki nismo doživeli »zlate dobe« sodobnega plesa, je bil večer obeh polurnih, za zgodovino plesa izjemno relevantnih del lepa zgodovinska lekcija. Seveda pa izbira ravno teh dveh del v Španskih borcih ni bila arbitrarna, po besedah umetniškega vodje Iztoka Kovača je bil ogled dotičnih predstav v izvirniku kriv za njegovo lastno profesionalno pot in je tako tudi del neke zelo osebne biografije, celo nostalgije. Priznati moramo, da prva od obeh omenjenih koreografij v zgodovini plesa gotovo dosega bolj kulten status, je skorajda repertoarna predstava – principi specifičnega gibalnega vokabularja Trishe Brown, ki predvideva pozorno, odzivno telo in zna disciplino kombinirati z igrivostjo in improvizacijo, so del kurikulumov v izobraževalnih ustanovah za sodobni ples.
To specifično brownovstvo se v domači ansambel relativno dobro akumulira, vseeno pa je očitno, da je njegov gibalni register nekoliko trši, bolj tehnicističen, »akademističen« in da principi niso vedno dodobra uležani in ponotranjeni. Vseeno pa šarm same koreografije, ki je kompozicijsko tako nenavadno čista, a niti za hip sterilna, in ki kljub obilici koncentracije, ki jo terja, od plesalcev zaradi inherentne igrivosti izvablja spontane nasmeške, gledalca po začetni zadržanosti popolnoma prevzame. Koreografija Trishe Brown se zaradi tega vitalističnega brbotanja sredi zelo izčiščene kompozicijske strukture zdi večja in večnejša od golega »hajpa« osemdesetih.
To za etno-plesno pripoved Josefa Nadja, ki trikrat podvoji mračni par v žalni opravi in poskuša očarati z nekakšnim darkerskim intimizmom, velja v manjši meri. Kljub temu nekoliko arhaičnemu vsebinskemu zastavku pa Nadj tudi po tridesetih letih še vedno navdušuje s hudomušnimi koreografskimi rešitvami, ki so nekakšen kontrast tematiki. Gravitacija je kot da nekoliko iztirjena, stoli izraščajo iz moških hrbtov, dogajajo se bizarne sinhronosti. To je gotovo očarljiva koreografija, ki ji je ansambel povsem kos. Nekoliko nenavadno pa je, da si koreograf spet dovoli rustikalne rešitve svojega začetništva, denimo ugasniti reflektorje in svetiti z žepno svetilko, kar pa ne izpade več avtentično, ampak kvečjemu samoustvarja (za)znamke, ki določujejo njegovo lastno koreografsko ime. Seveda bi lahko okrog tega večera razprli debato glede (ne)avtentičnosti ponovne postavitve ali pa (ne)uspelosti aktualizacije, ampak to ob tako kvalitetni izvedbi dveh intrigantnih historičnih koreografij niti ni potrebno, saj imamo koreografske bisere tega nivoja precej redko priložnost gledati. In je to kljub vsem morebitnim pomislekom vsekakor velika in vredna reč.
