Gostovanje njegove koreografije za dva plesalca (nastopata on in Colas Lucot) in plesalko (Marie Viennot), Skice po Scarlattiju, močno določuje čembalska glasba skladatelja Domenica Scarlattija, ki je deloval po evropskih dvorih v začetku 18. stoletja. Odsotnost kontrastov piano-forte, značilnih za inštrument, daje dinamični glasbi mehanicistični pridih in zdi se, da telesa vsaj v prvih skicah oz. prvih nekaj sonatah zelo upoštevajo to kvaliteto: gibi so odsekani, veliko je nenadnih pavz, zasuki teles in dvigi okončin so sunkoviti. Gibanje, kot da privzame kvaliteto glasbe, kar telesa razoseblja. To ni novost, v kar nekaj sodobnoplesnih delih je vključena metoda tako imenovane objektivacije, kjer telo, z umom vred, postane velika mišica, inštrument. A v tej mehanicistični logiki koreograf ne gre do konca. Nasprotno, vseskozi spleta nekakšne zgodbe, odnose, ki zaradi pohitritev in zamrznitev ter komponiranja spodrsljajev spominjajo na neme filme. Ti momenti želijo biti ponekod tudi komični, a to se (vsaj ob otipavanju plesalke) ne posreči vedno.
Za neme filme je sicer značilna pretirana izumetničenost igre, česar pa ples v tej predstavi ne posnema – ostane pritajen, natančen v izvajanju materiala, prihodi in odhodi na oder so natančno odmerjeni in za vsako skico veljajo posebna pravila. Če ne bi bilo nekaterih zanimivih detajlov, posebej pri Lucotu in Viennotu, bi postala predstava precej monotona, saj se ples popolnoma zlije z glasbo. Neme filme pa vsekakor posnema struktura dela, saj se med posameznimi sonatami oz. deli zgodi zatemnitev, ob kateri se projicira napis, denimo »pot je cilj« ali kaj podobnega, ki navadno uokvirja branje sledeče plesne skice. Izjemi med prevladujočimi dueti in nekaj trii sta dva sola, kjer pomembno vlogo igra luč. To najbolj pride do izraza pri solu plesalke, oblečene v kvadratasto črno obleko, ki je večino časa obrnjena stran od gledalcev. Premika se z zelo počasnim gibanjem, ki vključuje vzdigovanje okončin in počepe, kar zelo odstopa od siceršnje odsekane in hitre kvalitete plesa. Dinamiko tu ustvarja hitro menjavanje luči, ki meče senco na različne točke stene, tako da se ustvari nekakšna ekspresija, ki nima nič z izrazom obraza, niti ne telesa kakor z načinom filmskega kadriranja. Podoben efekt želi ustvariti tudi skica, kjer je kvadratasta luč na odru fiksna, plesalci pa se v njej, kot v kadru, okopajo tako, da vanjo vstopajo z različnimi pozami, srečanji in akcijami. Pri tem pa se hitro izpojejo in prizor razvodeni v preveč dobesedno posnemanje medija (nemega) filma, kar skazi siceršnjo zasnovo, ki želi biti kompleksnejša. Vtis je, da se je koreograf med tremi samosvojimi umetnostmi, žanri in časi – baročno glasbo, nemim filmom in sodobnim plesom – v fasciniranosti nad vsakim posebej nekoliko izgubil, pri tem pa pozabil na ključ, ki bi vse tri spojil v konceptualno trdnejšo gmoto.
