Performativna situacija, ki jo predlaga Uri Turkenich in ki ustreza deklarativno apolitični in introvertirani osebnosti ikone Tanztheatra, je nadvse preprosta. Avtor si namreč košček zgodovine dobesedno prinese s seboj v intimno kavarniško situacijo (skorajda sceno iz dela Cafe Müller), in sicer v obliki plesalca Geralda Sija, ki je približno pet let plesal v ansamblu Pine Bausch.
Prebiranje pogovorov
Skupaj prebirata odlomke iz intervjujev s tesnimi sodelavci ali sopotniki Bauscheve, ki jih je opravil Turkenich: z njenim najbolj zvestim plesalcem in sodelavcem Dominiquom Mercyjem, s plesalko in kasneje priznano koreografinjo Susanne Linke, z njenim dramaturgom Raimundom Hoghejem ali pa z Williamom Forsythom (ti pogovori bodo v knjižni obliki pri Maski izšli v začetku prihajajočega leta).
Skozi te odlomke se med nastopajočima odvije »prost« pogovor o pogledih mlajše generacije (ki jo predstavlja Turkenich) na sedemdeseta leta v sodobnem plesu v Nemčiji, ki so hkrati postlala pot sodobnemu plesu, a se od njega v današnji obliki precej razlikujejo. Po drugi strani pa Gerald Si v situacijo vpelje bolj situirano, osebno izkušnjo sodelovanja s koreografinjo, ki se je s časovne distance še vedno spominja z velikim spoštovanjem in nekakšno nežnostjo. Ne nazadnje je ona tista, ki je v ples vpeljala nov način koreografije z veliko večjim upoštevanjem plesalcev, ki se danes zdi običajen – plesalci so sami, izhajajoč »iz sebe«, razvili materiale, ki jih je potem koreografinja vkomponirala v večjo celoto.
Dvorezni meč zgodovine
Toda njeno persono skozi ta kramljanja ugledamo tudi iz druge perspektive – njene metode dela niso bile demokratične, pravzaprav med procesom ni z nikomer govorila o svojem delu, niti ne kaj dosti s svojim dramaturgom Hoghejem, ki pravi, da je bil tam za oporo, ki jo je včasih tudi negotova koreografinja močno potrebovala. Tak način dela je predpostavljal močno transferno razmerje s plesalci, ki so v takem procesu lahko delovali samo ob popolnem zaupanju v njen genij. Njena moč je izhajala iz tišine, ki je slonela na predpostavki, da ve (kaj dela). Zato tudi nikoli ni razlagala svojih del in tako ona kot mnogi njeni sodelavci in sopotniki ni želela imeti opravka s političnim. »Ko me vprašajo, ali je moje delo feministično, zlezem v svoj oklep.« Ob izrazito političnem teatru tistega časa v Zahodni Nemčiji, ki je kar brstelo in bilo dobro podprto, je Pina Bausch skrenila na pot intime, ekspresije, medčloveških odnosov, ki jih je z znanstveno natančnostjo preučevala prek telesnega gibanja, ponavljanja gest in tako dalje.
Turkenichu in Siju v preprosti obliki in z minimalnimi sredstvi uspe ustvariti intimno zgodovinjenje, ki tudi na emotivni ravni oriše določen čas iz pretekle, a tudi v telesnem spominu ujete in še živeče zgodovine sodobnega plesa. Si večkrat vstane in pokaže kak gibalni material, ki ga Pina nazadnje je ali pa ni uporabila. Bolj kot se potapljata v zgodovino in spomine med presedanjem z mize za mizo, bolj gladko jima tečejo jeziki in bolj gledališka postaja situacija za gledalca – zgodovina postaja zgodba. Tovrstni projekti pa so dvorezni: so lepi pokloni vedno bolj oddaljujoči se zgodovini, hkrati pa tudi nadalje glorificirajo že dovolj kanonizirane koreografske genije.
