Če bi v spletni iskalnik vtipkali besedo »Housewitz«, bi našli več povezav na strašen posnetek: ob zvoku bobnov, nekakšne tehno koračnice, in vzklikih »Sieg heil« se odvrti vabilo na plesno zabavo. Pod geslom »Tanzen macht frei« (ples osvobaja) se uvodne slike nacistov v vojaških uniformah prelijejo v posnetke internirancev in kupov trupel iz koncentracijskih taborišč. Pri tem se avtor posnetka »pozabava« z referencami na plinske celice (»tuširanje zastonj«) in krematorije (»sedem milijonov obiskovalcev se dobesedno vžge«). Vabilo na ples se zaključi s sliko Adolfa Hitlerja. Ta posnetek je leta 2005 objavil neki nizozemski študent. Že prihodnje leto ga je sodišče obsodilo. Kazen je odslužil z družbeno koristnim delom, poleg tega se je za posnetek globoko opravičil in se pokesal. A posnetek je na spletu ostal in se celo pomnožil na več povezavah. Na youtubu je denimo eno mogoče najti pod naslovom Parodija na Auschwitz.
Nešteto sovražnih objav
»Youtube tega posnetka in še mnogih drugih ne umakne,« je na včerajšnjem predavanju o sovražnem govoru povedal Ronald Eissens, predstavnik mednarodne nevladne organizacije Inach (International Network Against CyberHate, Mednarodna mreža proti sovražnemu govoru na spletu). Eissens je na posvetu, ki ga je na Fakulteti za družbene vede organiziral Center za varnejši internet Spletno oko (tudi član Inach), predstavil prizadevanja, da bi ponudnike spletnih storitev, kot so družabna omrežja, pripravili do tega, da bi preganjali sovražni govor. »Rasizem, antisemitizem, zanikanje holokavsta, sovražni govor proti Romom, sovražnost do beguncev ... Novih objav sovražnega govora je vsak dan na spletu več sto tisoč, morda celo več kot milijon. Preveč jih je, da bi jih zmogli prešteti,« pravi Eissens.
Pred letom dni je evropska komisija s podjetji Facebook, Twitter, Youtube in Microsoft podpisala kodeks ravnanja v zvezi z objavami sovražnega govora. Podjetja naj bi prijave sovražnega govora obravnavala in jih odstranila. Po letu dni so članice Inach in druge nevladne organizacije iz štiriindvajsetih evropskih držav o tem pripravile poročilo, ki ga je evropska komisija predstavila prvega junija. V povprečju se je odstotek odstranjenih primerov sovražnega govora pri teh štirih podjetjih izboljšal – z 28 odstotkov pred uveljavitvijo kodeksa na današnjih 59 odstotkov. Izboljšal se je tudi odzivni čas – polovico prijav podjetja obdelajo v manj kot štiriindvajsetih urah.
»Nesovražni« sovražni govor
Še vedno pa praksa ponudnikov spletnih storitev ni enotna. Nekatere objave odstranijo, drugih ne. Ker zakonodaja na področju sovražnega govora ni natančna, je manevrskega prostora veliko. Facebook denimo trdi, da obstaja »nesovražno zanikanje holokavsta«. »Kako je to mogoče? Zanikanje holokavsta je sovražnost, o tem ni dvoma,« pravi Eissens. V slovenskem kazenskem zakoniku je zanikanje holokavsta obravnavano kot kaznivo dejanje.
Ker pa avtorji sovražnega govora velikokrat hodijo »po robu« zakona (z retoričnimi prijemi denimo svoj govor relativizirajo, a sovražnost ohranijo), jih pravosodje ne obravnava. Uradno stališče slovenskega vrhovnega državnega tožilstva iz leta 2013 je denimo, da tudi če je kakšen primer sovražnega govora v nasprotju z ustavo, to še ne pomeni, da je mogoče sprožiti tudi kazenski pregon. V očitnem primeru sovražnega govora, ko je leta 2015 ob prihodu beguncev pisec Sebastjan Erlah tvitnil, da jih je treba postreliti, če se preveč približajo državni meji, tožilstvo denimo ni našlo razlogov za kazenski pregon. Razlog naj bi bil, da pisec ni imel konkretnih možnosti za dejansko streljanje, sta poročala Andrej Motl (Spletno oko) in Veronika Bajt (Mirovni inštitut), ki sta pripravila pregled stanja sovražnega govora v Sloveniji. »Spletna socialna omrežja pa imajo svojo strategijo,« pravi Eissens. »V državah, v katerih pravosodje ne preganja posameznih primerov sovražnega govora, ga tudi sami velikokrat ne odstranijo z omrežij.« To, da lahko na socialnih omrežjih vsakdo piše, kar hoče, lastnikom Facebooka, Twitterja ali Youtuba prinaša milijonske, celo milijardne dobičke.
