Sovražni govor: Beseda je lahko tempirana bomba

Samomor demokracije

Teh nekaj uvodnih misli kar prepričljivo kaže, da smo postavljeni pred problem, ki je zelo zapleten, občutljiv in ki ima mnogo širše dimenzije, kot so tiste, ki se zatekajo k svobodi govora brez meja, ali tiste, ki rešitev vidijo izključno v kazenski represiji. Ko sem leta 1986 v tujini prebiral kupe knjig in razprav o političnem deliktu, ki pri nas tedaj še niso bile dostopne, sem naletel na misel, ki sem jo že nekajkrat navedel, pa naj jo zdaj še enkrat. Ta misel pove, da je demokracija silno krhka družbena ureditev, ki je v nenehni nevarnosti, da stori samomor zaradi strahu pred smrtjo. Pojem samomora bi lahko bil v tej misli nekoliko nejasen, a če natančneje premislimo, demokracija lahko naredi samomor, če sicer demokratična oblast nasede zahtevam skrajnežev po pretirani uporabi nasilja in zlasti kazenske represije. Naj za ponazoritev te variante zadostuje vse ukrepanje Zahoda, ki je sledilo 11. septembru in je zdaj doseglo višek z milijoni beguncev. Toda prav tako se to lahko zgodi, če demokratična oblast ne uporabi razumne mere represije in to njeno omahovanje zlorabi kakšen populistični avanturist ali sociopat, prevzame ter uvede avtoritarno oblast. Za ponazoritev te alternative samomora demokracije ni treba posegati daleč. Na Madžarskem je Orban odpravil svobodo medijev, podredil sodstvo, zlasti ustavno sodišče, svoji politiki in omejil vse druge demokratične vrednote ter institucije, ob zelo blagi, da ne rečem ničevi reakciji evropskih institucij, ki bi morale biti vedno buden branik in varuh demokracije in njenih vrednot. Če sem prav obveščen, se nekaj podobnega dogaja tudi na Poljskem in Slovaškem.

Zanimivo in tudi značilno je, da je v razpravah o sovražnem govoru največji poudarek na pravnih vprašanjih. Meni se namreč zdi, da so pravna, torej racionalna vprašanja v tej zvezi sekundarnega pomena. Primarno se mi zdi dejstvo, da ljudje različne oblike in intenzivnost sovražnega govora uporabljamo, zlasti pa se nanje odzivamo iracionalno, z jezo, ogorčenjem, povračilno maščevalnostjo, v bistvu represivno. To velja seveda še zlasti, če smo napadeni osebno ali družbena skupina, ki ji pripadamo, ali naše vrednote. Po drugi strani se kar spontano odzivamo permisivno, opravičevalno, če sovražni govor leti na koga drugega ali nam nasprotnega. Iskanje odgovora na vprašanje, kako se v demokratični družbi odzvati na ta pojav, zato ni preprosta naloga. Drugače rečeno, ali je, poleg drugih sredstev za preprečevanje tega pojava, tudi represija nasploh in še zlasti kaznovalna represija lahko legitimen, primeren, učinkovit, pravi odgovor na posamezne pojave sovražnega govora. Odgovor na to splošno vprašanje po mojem mnenju ni samo pravne narave, temveč gre za elementarno nazorsko, ideološko, lahko bi celo dejal emocionalno opredelitev.

Kaj vzbuja začudenje

Moje elementarno stališče do sovražnega govora katerekoli nazorske ali politične barve je zavrnilno, odklonilno; če nisem česa prezrl, je takšno tudi stališče domala vseh avtorjev, ki so o tem pisali in sem jih utegnil prebrati. Na drugačno, nasprotno stališče sem naletel le redkokdaj, pa še takrat je šlo za bolj ali manj spretno obrambo strankinega vodje z zlorabo gesla o svobodi govora in z dandanes irelevantnim zbujanjem spomina na zatiranje te svoboščine v zgodnejših obdobjih prejšnjega družbenega sistema.

Moj emocionalno determiniran negativen odnos do sovražnega govora ima svoje izhodišče v spoštovanju človekovega dostojanstva, ki sta mi ga, domnevam, še kot otroku vsadila moja starša, ko sta ogorčeno nasprotovala nacistični rasni teoriji. Smem domnevati, da je takšen ali drugačen odnos do sovražnega govora pravzaprav tudi, če ne predvsem vprašanje kulture v najširšem pomenu tega pojma, vprašanje torej, katere vrednote in tudi nevrednote človek vsrka že v zgodnji mladosti, med njimi tudi spoštljiv ali pa lahko tudi drugačen odnos do sočloveka. Upam, da sem s takšno opredelitvijo tega negativnega pojava povedal tudi to, da pripisujem primarni pomen uporabi vseh mogočih nerepresivnih sredstev za njegovo preprečevanje, tako da štejem represijo tudi za ta pojav kot ultima ratio societatis. Ne vem, ali imam prav, a zdi se mi, da bi bil nadvse koristen in morda tudi učinkovit sproten in odločno zavrnilen odziv demokraciji in kulturi privrženih vodilnih ljudi naše države na vsak pojav sovražnega govora. Takšni drži vodilnih politikov bi neizogibno sledila vodilna sredstva javnega obveščanja, in morda in vsaj v nekaterih primerih bi to zadostovalo za uveljavitev vrednot demokratične pravne države v prevladujočem javnem mnenju, brez pretirane uporabe represije. Če pa vodilni ljudje te države na povsem očitne pojave sovražnega govora ne reagirajo ali reagirajo opravičevalno, sklicujoč se na svobodo govora in na nekakšno politično ravnotežje, potem je racionalna razprava o pravnih in seveda kaznovalnopravnih vprašanjih sovražnega govora nadvse potrebna. Najprej pa se moramo sporazumeti o tem, kaj štejemo za sovražni govor.

Kazensko pravo je skupino zlorab svobode govora, ki napada človekovo osebno dostojanstvo, uvrstilo v skupino kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime in tako tudi opredelilo objekt kazenskopravnega varstva in predmet napada kot pravno dobrino posameznika. Drugo skupino zlorab svobode govora je uvrstilo (vsaj pri nas) med kazniva dejanja zoper javni red in mir in jih v 297. členu poimenovalo kot javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Tudi tu je kazenski zakon opredelil objekt kazenskopravnega varstva, se pravi javni red in mir, v naslovu člena pa je z nasprotnimi pojmi, kot so sovraštvo, nasilje in nestrpnost, opredelil tudi neposredne objekte napada, kot so sožitje med ljudmi, nenasilje in strpnost. Očitno je, da ta skupina kaznivih dejanj ne varuje predvsem posameznika in njegove dobrine, temveč splošne vrednote, ki jih določa že kar ustava kot pravne dobrine (na primer izrecno v 63. členu), ker so pogoj za obstoj določene družbene skupnosti in za sožitje med njenimi člani. To pa ne pomeni, da se tudi v tej zvezi ne pojavljajo nekateri napadi na osebno dostojanstvo iz prej omenjenega poglavja o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime ali kakšnega drugega poglavja, toda le kot način storitve dejanja iz 297. člena. Ob koncu prvega odstavka tega člena opis dejanja pove, da je javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti mogoče storiti tudi z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev.

Po 297. členu kazenskega zakonika je kaznivo javno spodbujanje ali razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli osebni okoliščini. Ta del besedila sem namerno dobesedno prepisal, zato da bo jasno, kaj vse je kazenskopravno varovano s področja družbenega sožitja in osebnega človekovega dostojanstva. Zato zbuja začudenje, če kako sodišče ne prepozna znakov tega kaznivega dejanja v pisnem sestavku, iz katerega kar bruhata sovraštvo in podcenjevanje uglednega zamejskega profesorja Pirjevca. Prav tako je vsaj začudenja vredno, če nacionalna televizija dovoli, da znani strankarski privrženec javno opravičuje jasno in nedvoumno kaznivo razpihovanje nestrpnosti na spolni osnovi, ki si ga je privoščil njegov vodja s skrajno žaljivo označbo dveh novinark. Prav tako pa začudenje zbuja oprostilna sodba Šešlja, ki jo je izrekel prvostopni senat mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, čeprav je bil na čelu razpihovanja nacionalnega sovraštva in ščuvanja k etničnemu čiščenju, nasilju in pobojem nad Hrvati in muslimani.

Tožilci, sodniki in njihov odnos do soljudi

V zvezi s tem se odpira vprašanje, ali ni za takšna ravnanja »kriva« slaba, nejasna, dvoumna definicija sovražnega govora v 297. členu kazenskega zakonika oziroma v statutu mednarodnega sodišča. Čeprav vem, da nič na svetu ni takšno, da ne bi moglo biti tudi boljše, sem hkrati prepričan, da različnih razumevanj, razlag in ravnanj ne bi moglo preprečiti niti idealno zakonsko besedilo. A ne glede na to ne more biti odveč, če opozorim na nekatere slabosti in dvoumnosti veljavnega besedila. Vsaj tisti tožilci in sodniki, ki so jim rojenice že v zibelko položile temelje kulturnega odnosa do soljudi, bodo svoje odločitve morda lahko bolje argumentirali, čeprav je jasno, da bodo vedno ostala odprta vprašanja, v kakšnih okoliščinah je bilo dejanje storjeno in ob kakšnih okoliščinah je to inkriminacijo legitimno, zakonito, smotrno in produktivno uporabiti zaradi obrambe človekovega dostojanstva in zaradi obrambe družbene ureditve, ki ji lahko rečemo demokratična pravna država.

Ne da bi se v tem sestavku preveč ukvarjal s pravnimi finesami, naj samo opozorim na nekatere formulacije 297. člena, ki dopuščajo različno razlago. Ne bom najbrž povedal vsega, a najbolj bije v oči predpisani način storitve, to je spodbujanje in razpihovanje. Naj spomnim, da sem sam pred skoraj štiridesetimi leti opozarjal tedanje tožilce in sodnike, da se je že leta 1911 v ZDA uveljavil standard, da mora biti ugotovljena jasna in neposredna nevarnost (clear and present danger), da bo napeljevani ali naščuvani storil dejanje, h kateremu ga nekdo spodbuja ali razpihuje. Danes se zdi, da je treba, spričo zlorab svobode govora in ob izkušnjah z vojno v Jugoslaviji, opozoriti na to, da je beseda lahko tudi tempirana bomba. S to primero želim vprašati, ali ni nekdanja zahteva po svobodi govora dandanes postala zahteva po iskanju in določitvi legitimnih, smiselnih in pravičnih meja te svobode.

Poseben problem je zakonska zahteva, da je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, in vprašanje, ali je nadaljnji pogoj, da je bilo dejanje storjeno z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, zakonski znak samostojne narave, ki se veže samo na spodbujanje in razpihovanje, ali pa je takšen način storitve samo alternativa, ki se veže na ogrožanje ali motenje javnega reda ali miru.

Tu je odprto tudi vprašanje o razločevanju med tem kaznivim dejanjem in prekrškom iz 20. člena zakona o varstvu javnega reda in miru. Bojim se sicer, da sem morda kaj prezrl, a kaj več o tem razločevanju, razen tega, kar je zapisal kolega Jenull v uvodnih pojasnilih k zadnji izdaji kazenskega zakonika, nisem prebral.

Po teh skopih izvajanjih je morda bolj jasno, zakaj in kako se lahko zgodi, da ostane nekaznovano in tako tudi nekaznivo dejanje, ki povsem ustreza opisu dejanj v prvem in drugem odstavku 297. člena. Če pristojni državni tožilec nima elementarnega negativnega odnosa do sovražnega govora ali če dejanje stori njemu všečen politik, če sodišče sodi svoji politični simpatiji ali se boji očitka, da oživlja 133. člen, potem imajo in najdejo dovolj razlogov za to, da tožilec dejanja ne preganja, in sodišče, da izreče oprostilno sodbo.

Po vsem povedanem se bojim, da ne bom mogel priporočiti splošnega, za vse primere veljavnega stališča v dilemi, ali svoboda govora ali represija sovražnega govora. Vse, kar lahko priporočim, je, da mora odločujoča oseba ali organ z vso vestnostjo iskati pravo mero za vsak primer posebej. Nikakor pa ne gre pozabiti, da je prava mera represivnega odgovora na sovražni govor kot sestavni del prevladujočega političnega in kulturnega razpoloženja in delovanja lahko tudi eden od ukrepov za rešitev demokratične družbene ureditve, ki temelji na strpnosti in pluralizmu, a tudi na vladavini prava, vse pa zaradi spoštovanja človekovega dostojanstva in učinkovitega pravnega varstva njegovih pravic in svoboščin.