Sovražni govor? »Nezakonite migracije v Evropo so namreč poleg očitne človeške tragedije za množice posameznikov tudi več kot jasna in očitna grožnja nacionalni varnosti držav članic in Evrope kot takšne. Nezakonite migracije večinoma islamske populacije iz Iraka, Sirije, Afganistana in drugih islamskih črnih delov Afrike, kjer je povprečna starost populacije pod 20 let, so očitna grandstrategija počasnega uničevanja judovsko-krščanskih vrednot in korenin Evrope. Sodobna, bolj prefinjena različica turških vpadov.«
Kdor je mislil, da lahko novica o človeški tragediji, kakršna je begunska, izzove le sočustvovanje in željo, da bi »nekako pomagali«, kvečjemu pa še bes nad tistimi, ki so trpljenje ljudi povzročili, bi utegnil imeti s takšnimi tezami težave. Objave na facebooku ali twitterju so polne, recimo temu previdno tako, beguncem (skrajno) nenaklonjenih izjav, v obliki novinarsko-kolumnističnega branja in komentarjev pod njim pa ga z na las podobnimi stališči ponuja tudi nekaj slovenskih novičarskih portalov.
Uvodni navedek je eden takšnih, ki ga je le zaradi nekoliko višje ravni pismenosti in siceršnje izobraženosti avtorja mogoče razlikovati od naslednjih primerov, naključno najdenih v odzivih bralcev na nekaterih novičarskih portalih: »To so ljudje, ki zaradi mentalitete v večini nikoli ne bodo tako garali, kot moramo mi za to opevano zahodno bogatijo, ali bodo živeli na račun drugih prek sociale ali se podajo v kriminal. To je vsa grenka resnica žal veliko organizacij in del politike na njih profitira in to priseljevanje celo spodbujajo.« /.../ »Problem nastane tudi, ko jih je preveč skupaj. Tako postane le eno krdelo, ki nima več kaj dosti skupnega s človekom. Treba jih je razkropiti na majhne skupine in vpeljati v lokalno kulturo.« /.../ »Ti imajo namen tukaj ostati in ženske rojevajo otroke kot za stavo. Mohamed je ponekod že najbolj popularno ime za novorojenčka.«
Moderiranje brez učinka
Ko je Dnevnik letos spomladi spremenil način komentiranja na svoji spletni strani (klasične spletne komentarje pod članki je zamenjal s pismi), se je določeno število, nemara ducat, dva, bralcev odzvalo bodisi z začudenjem bodisi z ogorčenjem, na odobravanje pa je odločitev, ki ni »koristila« množičnosti obiska na dnevnik.si, naletela v delu širše spletne javnosti. A prav posebne pozornosti prva tovrstna odločitev enega večjih slovenskih medijev takrat ni doživela. Le nekaj mesecev kasneje pa je bil komentarje vsaj deloma naravnost prisiljen ukiniti spletni portal največje slovenske komercialne televizije, eden najbolj obiskanih v državi. Pod novicami o beguncih se je namreč nabiralo toliko »neprimernih odzivov«, da je bilo to preprosteje in ceneje storiti kot plačevati moderatorje.
Seveda ima onemogočanje oziroma moderiranje komentarjev na novičarskih portalih zelo omejen učinek, kajti splet omogoča gostilniško kvantanje malodane na vsakem naslovu IP oziroma domeni, pri čemer so še zlasti »priročna« socialna omrežja. Ker so najbolj uporabljana v lasti velikih ameriških korporacij, lahko morda zgolj največje države – zdaj to recimo poskuša Nemčija pri Facebooku – izsilijo, da njihovi moderatorji upoštevajo tudi nacionalno zakonodajo, ne le ameriške, ki v primerjavi z večino evropskih sovražni govor obravnava bistveno drugače oziroma svobodo govora razume precej širše.
Urad varuhinje drugače kot tožilstvo
In kako sovražni govor obravnava slovenska zakonodaja? Tožilske in sodne prakse ni prav veliko, iz nje pa je mogoče sklepati, da si 297. člen kazenskega zakonika razlagata precej omejevalno in vsekakor manj široko, kot to dopušča 63. člen slovenske ustave, ki prepoveduje sleherno »spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti« in za protiustavno razglaša »vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni«. V primerjavi z omenjenim členom ustave ima člen kazenskega zakonika o spodbujanju sovraštva, nasilja ali nestrpnosti še dodatek »in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev«.
V duhu restriktivne pravosodne prakse je tako tudi odločitev tožilstva prejšnji teden, da ne bo preganjalo pisca, ki je na twitterju zapisal, da bi beguncem dovolil približati se slovenski meji na 500 metrov: »Kar je več, vse postreliti, Bog bo že poznal svoje.« Da bi ga razumeli še po svetu, pa je v angleščini dodal: »Europe can easy solve immigrant crisis. With bullets!« (Evropa lahko zlahka reši imigrantsko krizo. S kroglami!) Damir Črnčec, predavatelj na fakulteti za državne in evropske študije ter nekdanji direktor Sove, bi kot avtor gorečega svarila, zapisanega v uvodu tega članka, pred »turškimi vpadi« moral biti zadovoljen z dejstvom, da je nekdo pozval k oboroženemu obračunu z »vsiljivci«.
V nasprotju s tožilstvom pa so v uradu varuhinje človekovih pravic, ki ga vodi nekdanja državna tožila Vlasta Nussdorfer, v sporočilu za javnost ocenili, da je »strelska izjava« nedvomno »presegla polje svobode izražanja in pomeni kršitev 63. člena ustave, v skladu s katerim je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju. Izjava novinarja terja jasno in nedvoumno varuhovo obsodbo, saj kot rešitev begunske tragedije zelo neposredno predlaga odvzem življenja beguncev.«
