V preddverju evropskega sedeža Facebooka v irskem Dublinu ob dvigalih stoji (če ga niso medtem umaknili) David Hasselhoff v naravni velikosti, junak pred dvema desetletjema izjemno gledane, a zato nič manj osladne ameriške televizijske nanizanke Obalna straža ter nekaj manj priljubljene serije Vitez za volanom. Natančneje, ne Hasselhoff iz mesa in krvi, pač pa iz kartona. Poosebljenje reda in (moralna) avtoriteta v kriznih okoliščinah pač oziroma nekakšen simbol tega, kar v pisarnah počne del Facebookovih uslužbencev. Namreč skrbi za red in ima zadnjo besedo, ko gre za »neprimerne vsebine«.
Facebook ima štiri oddelke moderatorjev vsebine, dva v ZDA in dva v tujini: razen v Dublinu še v indijskem Hajderabadu. Največji je ta na Irskem, ki moderira vsebino in skrbi za pritožbe ne le iz Evrope, pač pa tudi v arabskem svetu, skupno v polovici držav sveta. Razumljivo potemtakem, da so v oddelku ljudje z različnih koncev sveta in da so »pokriti« vsi večji jeziki.
Spoštovanje nacionalne zakonodaje
Toda pri skoraj poldrugi milijardi uporabnikov je tudi količina objav, ki ne poznajo nočnega premora, neznanska in v nasprotju z začetno vero Marka Zuckerberga v tehnološko vsemogočnost niti z računalniškimi algoritmi vsaj za zdaj ni obvladljiva (in še kar lep čas ne bo). Pregovorna nevarnost, da bo s facebooka prej izginila fotografija prelomljenega penisa antične skulpture kot rasistična objava, je tako slej ko prej še vedno aktualna.
Za minuli ponedeljek so s facebooka sporočili nov presežnik: milijardo aktivnih uporabnikov v enem samem dnevu. Oziroma kot je na svojem zidu ponosno napisal vzhičeni Zuckerberg: »Eden od sedmih Zemljanov je uporabil facebook, da bi se povezal s prijatelji in družino.« Ni vsak izmed te sedmine napisal najmanj ene objave, so jih pa nekateri več in zato si ni težko predstavljati, da nekaj deset ali celo nekaj sto (število je neznano) moderatorjev ne more imeti sprotnega pregleda nad vsemi uporabniškimi prijavami, kar je glavna »metoda« prepoznavanja vsebin, ki kršijo splošno veljavna načela svobode govora ali natančno določene zakone.
A katere zakone? Kajpak bi moral tudi Facebook kot globalni koncern spoštovati nacionalne zakonodaje, toda praktično je to neizvedljivo. V glavnem se pri Facebooku zato, enako kot drugi koncerni iz Silicijeve doline, ravnajo po ameriških zakonih, spoštovanje nacionalne zakonodaje pa mora od njih nekdo zahtevati, če že ne izsiliti. Najbolje kar vlada ali regulatorna institucija določene države.
Kaznive plinske celice
Če je bilo nekaj časa videti, da je facebook kot gojišče sovražnega govora manj izpostavljen od twitterja, pa je zanesljivo, da si že zaradi svoje nekajkrat večje razširjenosti zasluži najmanj enako pozornost. Pri razširjanju resentimentov v zvezi z begunci je v Evropi, če je mogoče sklepati po najodmevnejših primerih, najbrž celo na neslavnem vodilnem mestu, zaradi česar je denimo nemški pravosodni minister Heiko Maas včeraj od Facebooka s pismom zahteval prav prej omenjeno: spoštovanje nemške zakonodaje in odločno ukrepanje ob objavah, ki so v nasprotju z razmeroma strogo nemško zakonodajo. »Vaša pavšalna navedba, da takšni prispevki niso v nasprotju s standardi vaše skupnosti, je farsična,« je med drugim zapisal Maas v pismu, s katerim pristojne iz podjetja Facebook vabi na pogovor.
V Nemčiji je bilo zadnje mesece več ljudi odpuščenih zaradi tega, ker so njihovi delodajalci določene objave ocenili kot rasistične, šovinistične, hujskaške ali sovražne. Tudi nemški državi pa se tu in tam posreči, da koga izsledi in kaznuje. Prejšnji teden denimo 34-letnega Berlinčana, ki je na facebooku zapisal: »Sem za to, da spet odpremo plinske celice in vanje poženemo to svojat.« Medtem ko v Sloveniji za podobno izjavo (o streljanju beguncev, ki bi se meji približali na več kot pol kilometra) menda ni zakonske podlage za pregon, jo je zgoraj navedeno sodišče v Nemčiji (medtem že pravnomočno) ocenilo na 4800 evrov ali 120 dni zapora. or
