Begunski deklici, ki sta na poti iz ene od ljubljanskih osnovnih šol izginili že v ponedeljek, išče policija. Ta je javnost danes obvestila, da gre za devetletno Sumaye N. I. in njeno enajstletno sestro Sarab N. I., ki imata iraško državljanstvo. Po naših zanesljivih informacijah pa je v približno istem času tudi njuna mati izginila iz azilnega doma.
Deklici sta najprej živeli z materjo v azilnem domu, potem pa sta bili nastanjeni v rejništvo. V Slovenijo so z materjo prispele pozimi lani. Potem ko mati zaradi zdravstvenega stanja v azilnem domu ni mogla več skrbeti zanju, sta bili deklici jeseni lani dodeljeni rejnici Anki Marinšek. Tam sta se po pripovedovanju poznavalcev njunega primera dobro počutili. Njuna rejnica Marinškova je v pogovoru za Dnevnik izrazila prepričanje, da je deklici in mamo nekdo odpeljal, verjetno iz Slovenije. Možno pa je tudi, da so odšle same.
Izginila je tudi mati deklic
Deklici sta izginili po tistem, ko sta v ponedeljek ob 14.50 zapustili šolo. Ali je šlo za ugrabitev, Marinškova noče soditi. Deklici imata v Nemčiji teto. Z družino v Iraku in Nemčiji sta bili v pogostih stikih. »Redki posamezniki so vedeli, da ne hodita v isto šolo kot drugi begunski otroci v Ljubljani. Pri izginotju je verjetno sodeloval še nekdo, ki je vedel, kdaj končata šolo in kdaj imata popoldanske aktivnosti, da ju ne bomo takoj pogrešali,« je dejala Anka Marinšek.
Pred časom je bil sprožen tudi postopek združitve deklic z delom družine iz Nemčije, vendar uradni organi združitve niso odobrili. Marinškova pravi, da v zadnjih devetih mesecih sorodniki iz Nemčije deklic niso prišli obiskat. Sama je z njimi govorila le po telefonu.
Deklici in njuna mama so skoraj leto in pol čakale na odločitev Slovenije o prošnji za azil. Dočakale niso niti predpisanega drugega pogovora z notranjim ministrstvom – tega bi morali deklici ob spremstvu Marinškove opraviti danes. »To se mi zdi velik problem. Ne razumem, zakaj ministrstvo o podelitvi azila ni odločalo hitreje. Že zato, ker gre za mladoletnici, nastanjeni v rejništvu,« je dejala in dodala, da so bili center za socialno delo, azilni dom in ministrstvo za notranje zadeve po njenem mnenju premalo odzivni.
Čeprav sta bili deklici pri Marinškovi in njeni družini od lanskega septembra, je center za socialno delo odločbo o rejništvu izdal šele pred enim mesecem, trdi Marinškova. Pred tem sta v rejniški družini živeli brez papirjev. »Na poti do rejništva je bilo precej zapletov, tudi zaradi neodzivnosti služb. Verjamem, da centru za socialno delo ni vseeno za deklici, a to bi se dalo rešiti hitreje, če bi bil interes.« Odločitev o tem, da na policijo poda zahtevo po iskanju deklic, je Marinškova sprejela sama. Po tistem, kot pravi, ko se o tem pristojne službe niso mogle odločiti. V preteklosti smo že poročali o tem, da pristojne službe in organi izginulih mladoletnih beguncev, tudi takšnih brez staršev, niso iskali. Šteli so, da je njihova pot tako in tako usmerjena na zahod. »Če ne bi oddala prijave, ju ne bi iskali,« pravi Marinškova. Zdaj želi le izvedeti, ali sta deklici na varnem in ali bosta zaščiteni v skladu s konvencijo o otrokovih pravicah.
Mladoletnikom grozijo zlorabe
Vodja sektorja za sprejem in oskrbo (vodja azilnega doma) pri vladnem uradu za oskrbo in integracijo migrantov Katarina Štrukelj nam je zagotovila, da je tedaj, ko osebe izginejo iz azilnega doma, policija obveščena. »A azilni dom je odprta ustanova in stanovalci se lahko skladno z uredbo o hišnem redu gibljejo prosto,« je pojasnila pristojnosti oblasti do gibanja prosilcev za azil.
Naši pogovori s poznavalci razmer med prosilci za azil in mladoletnimi migranti so tudi tokrat pokazali enako sliko, o kakršni poročamo že leta: v Sloveniji redki prosilci ostanejo daljši čas. Med dolgotrajnim čakanjem na odločbe ministrstva za notranje zadeve jih namreč večina prekine postopek in odidejo naprej v zahodnoevropske države. Razlogi za skrb pa ostajajo, saj so mladoletni begunci potencialne žrtve zlorab, trgovcev z ljudmi in tihotapcev. Ti begunce izkoriščajo tudi v Sloveniji, četudi so meje v EU načeloma odprte.
