Konec marca je na mejni prehod Gruškovje pripeljal makedonski tovornjak. Policisti so si ogledali prikolico in odkrili, da je na vrhu ponjava prerezana. Prikolico so odprli in v njej našli dva fanta iz Afganistana. Na policijskih fotografijah je videti, kako klečita tik pod stropom prikolice, na vrečah, ovitih v polivinil. Kavbojke, jopici, rdeče športne copate. Eden od njiju je nosil kapo s ščitnikom z napisom v cirilici. Imela sta šestnajst in sedemnajst let.
Policija je že naslednji dan sporočila, da so ju vrnili na Hrvaško. Policija trdi, da fanta nista zaprosila za azil.
Luknja v schengenskem zakoniku – v korist države
Pot od Afganistana, prek Bližnjega vzhoda do severne Evrope je polna takšnih zgodb. Tisoči begunskih otrok so na poti sami, v skupinah, skrivajo se po tovornjakih, vlakih, ladjah, peš hodijo skozi obmejne gozdove. Tisoče jih na poti tudi umre. Večina jih utone v morju. Na terenu, v Srbiji, Bolgariji, Grčiji, jih je veliko videti na ulicah mest in po zapuščenih poslopjih. Dečkov, večinoma Afganistancev in Pakistancev, pa tudi Iračanov in drugih, ni mogoče prezreti. Policija se zanje ne zmeni, vsi čakajo, da bodo odšli naprej. Dokler jih kje ne odkrijejo.
Če imajo otroci »srečo« in jih slovenska policija odkrije na zeleni meji ali pa v notranjosti države, mora policija poklicati najbližji center za socialno delo. Država jim dodeli skrbnika, saj so mladoletni. Če jih odkrijejo na mejnem prehodu, kot v marčevskem primeru, pa socialni delavci in nevladne organizacije, ki skrbijo za mladoletne migrante, za to sploh ne izvedo. Policija namreč izkoristi določbo schengenskega zakonika, ki ji omogoča, da prišlekom že na mejnem prehodu prepove vstop, ne glede na to, ali so mladoletni.
»Dejstvo je, da schengenski zakonik nima ustreznih varoval, ki bi otrokom v takšnih postopkih zagotavljala posebno varstvo in bi se preprečilo vračanje in zavračanje otrok migrantov, ki so po vseh poročilih mednarodnih organizacij za zaščito otrok najbolj ranljiva in zlorabam najbolj izpostavljena skupina,« opozarja direktorica Pravno-informacijskega centra PIC Katarina Bervar Sternad. Nad postopki so zaskrbljeni tudi v organizaciji Unicef. »Najboljši interes otroka bi moral biti podlaga za vse odločitve,« opozarja Pilar Gonzalez Rams, izvedenka za zaščito otrok na začasni misiji Unicefa v Sloveniji. »Najboljši interes otroka pa ne sme biti oprt zgolj na pravne predpise, ampak ga je treba prevajati v prakso, in to v vseh primerih. Otrok je najprej otrok in zato so njegove pravice tudi skrbno varovane v konvenciji o otrokovih pravicah!« Podpisnica te konvencije je tudi Slovenija.
Konvencija o otrokovih pravicah
»To, da se otroke in mladoletnike brez spremstva obravnava v hitrih postopkih zavrnitev in vračanja, se nam zdi problematično. Predvsem zato, ker v njihovo obravnavo ni vključen skrbnik oziroma usposobljen strokovni delavec centra za socialno delo, ki naj bi glede na specifično situacijo in okoliščine ugotovil, kaj bi bilo v otrokovo največjo korist, in otroka seznanil s postopki, pravicami in možnostmi. Med drugim tudi z možnostjo vložitve prošnje za azil,« pravi Marina Uzelac, vodja programa za mladoletne azilante pri Slovenski filantropiji.
Naši pogovori s pravnimi strokovnjaki in socialnimi delavci o otrocih migrantih so pokazali, da gre v takšnem primeru, kot je bil marčevski, za sivo področje: policija ima v schengenskem zakoniku res podlago za neposredno vračanje otrok. A če bi vseeno poklicala center za socialno delo, bi se socialni delavci zagotovo odzvali, nam je povedala direktorica enega od centrov, ki imajo veliko stikov z otroki migranti.
Naša sogovornica sicer ni želela polemizirati s pravnimi podlagami za delovanje policije in zato ni želela biti imenovana. »Razmišljam pa takole: če bi bil to moj otrok, bi si kot vsaka mama želela, da se z njim pogovori nekdo v civilu, in ne samo policist,« je dejala.
