Adèle Haenel igra idealistično mlado zdravnico Jenny Davin, ki se namesto kariere v zasebnem zdravstvu posveča delu v zdravstveni ambulanti, namenjeni socialno ogroženim pacientom. Nekega večera po napornem delovnem dnevu svojemu asistentu prepove, da bi odprl vhodna vrata ordinacije, pri katerih nekdo zvoni, saj se je ta zaprla že pred kakšno uro. Izkaže se, da je zvonila mlada Afričanka, ki je očitno nujno potrebovala pomoč, saj jo naslednjega dne najdejo mrtvo. Ker se počuti krivo, začne Jenny Davin raziskovati, kdo je bila ženska, da bi lahko o smrti obvestila njeno družino.
Junakinja Neznanke je torej borka za pravico od vrat do vrat in v tem smislu spominja na svojo predhodnico, lik Marion Cotillard iz filma Dva dneva in ena noč, ki mora svoje sodelavce v tovarni prepričati, naj zavrnejo denarno nagrado, če to pomeni, da bo ona odpuščena. Tudi Jenny Davin ima pred seboj težko nalogo in ob tem je tudi sama priča krivicam in protislovjem sodobne družbe. Vendar se v Neznanki dobro znani elementi socialnega realizma začnejo prepletati z obrisi žanrskega filma, detektivke ali celo filma noir; ne le da je detektivski sam zaplet, tudi glavna junakinja večinoma nastopa brezizrazno, na skrivaj trpi zaradi svojega občutka krivde, preganja pa jo podoba mrtve ženske. Vse to se morda sliši filmsko obetavno in nekaj prizorov v filmu je v tem smislu zelo dobro izpeljanih (na primer, ko zdravnica detektivka z merjenjem srčnega utripa s prstom deluje kot detektor laži), vendar Neznanki pri takšnem združevanju nasploh spodleti, žanrski elementi pa izpodrinejo tudi širši družbeni komentar, kot je bilo pri Dva dneva in ena noč opažanje o neoliberalnih praksah, zaradi katerih delavci niso več kolektiv, temveč lahko delujejo le še vsak zase in drug proti drugemu.
V Neznanki so srečanja zdravnice z različnimi ljudmi, ki bi lahko o umrli ženski kaj vedeli, čedalje bolj neverjetna in tako v okviru siceršnjega socialnega realizma delujejo prisiljeno. Film je neučinkovit tudi v smislu gledalskega čustvenega odziva, kar je za režiserja sicer povsem neznačilno; morda zaradi opisanih neskladij v sami zasnovi filma, ki preprečujejo, da bi se v pripoved zares vživeli, ali zaradi brezizraznosti Adèle Haenel, ki nam povsem onemogoči vpogled v globljo duševnost lika, in zaradi monotone in ponavljajoče se pripovedne strukture, ki se konča z neprepričljivim »razkritjem«. Dejstvo je, da Neznanki imeni režiserjev, ki sta se pod film podpisala, nekoliko nepravično delujeta v škodo: če bi šlo za film novinca, bi ga morda obravnavali kot povsem sprejemljiv, četudi nekoliko povprečen film – tako pa se je, glede na njune prejšnje dosežke, težko izogniti razočaranju.