Odločitev za nagradi so pojasnili s kontekstom – do nje je prišlo »ob upoštevanju ambicij, talentov, naporov, opaženih dometov in okoliščin, v katerih delujejo udeleženci tekmovalnega programa v času, ki ni naklonjen gledališkemu ustvarjanju in kulturnim ustanovam, zlasti pa ob prepoznavanju zapletenih in težkih pogojev, v katerih se festival vendarle nekako ohranja, ter predanosti novosadskega občinstva«. Odločitve za nepodelitve niso pojasnili. Po devetih festivalskih dneh in prav toliko predstavah v tekmovalnem programu je ta gesta zato logično presenetila, tudi užalila, saj se zaradi nje, preprosto rečeno, nihče ne more čutiti ne počaščenega ne nagrajenega, vsem pa ostaja v ustih grenak priokus. Režiser Kokan Mladenović, čigar predstava Most na Drini je veljala za neuradno favoritinjo, za najboljšo pa so jo izbrali tako kritiki kot gledalci, je na družbenih omrežjih v svojem slogu izjavil, da je ta odločitev pravzaprav ponižanje in teroristično dejanje proti gledališču in vsem, ki ga ustvarjajo; dramatičarka Biljana Srbljanović je menila, da gre za nič kaj hrabro potezo, s katero se je želela žirija izogniti zameram. Pojavila se je celo teorija, da je šlo pri vsem skupaj za kompromisno stališče, ki je bilo posledica političnih delitev znotraj žirije. Dejstvo je, da je ta odločitev, ki ni docela nepojmljiva, vendarle precedens, in to ne le v okviru Sterijinega pozorja.
Morda bi bilo treba zato pogledati celotno sliko tokratne izdaje festivala, ki je še vedno – ali pa bi vsaj moral biti – večji od Novega Sada, Vojvodine ali Srbije.
Avra nekdanjega vsejugoslovanskega srečanja gledališčnikov, katerega sijaj so zmogle ogroziti le Dubrovniške poletne igre, Sterijinemu pozorju le težko dopušča vrnitev v strogo nacionalne okvire, a prav to se je s konceptualnim obratom zgodilo letos. Namesto festivala, ki bi na enem mestu zbral najboljše uprizoritve v Srbiji, smo spremljali vrnitev k predstavam po domačih besedilih, torej k načelu, ki se ga držijo festivali nacionalne dramske pisave, kot so denimo splitski Marulićevi dnevi, zeniški Festival bosansko-hercegovske drame ali Teden slovenske drame v Kranju. Po eni strani gre za povsem legitimno in tudi politično smiselno potezo, ki pa je z vidika kakovosti prikazanega ni mogoče resno zagovarjati, predvsem pa gre pri tem premiku v novosadskem primeru za korak nazaj. S tem obratom festival predvsem odslikava kulturno tranzicijo, ki jo »regija« še vedno (komaj) preživlja: dejstvo je, da oženje na prostor nacionalnega danes, še zlasti na območju, ki je razsuto na majhne narode, države in kulture, le težko deluje kot trajnostno naravnano. Še posebno, če se gledališkemu festivalu pri tem vztrajno vsiljuje vloga promotorja domače dramske literature in njenih avtorjev. Že sama sintagma je predmoderna, vztrajanje pri njej pa neproduktivno, kajti festival bi moral biti predvsem promocija gledališča, torej predstav, besedilom in avtorjem pa naj bodo namenjeni natečaji in nagrade. Po tej logiki: zakaj, navsezadnje, ne obstaja niti en festival nacionalne režije? Dominacija besedila nad uprizoritvijo avtomatično vodi v selekcijo, ki se bodisi upira tej vsiljeni hierarhiji in s sodobnejšim pogledom premišljuje bolj gledališko kot literarno raven produkcije ali pa se zaradi upoštevanja omenjene usmeritve ne more izogniti padcu kakovosti izbranega. Odločitev direktorja festivala Miroslava Radonjića, da kar sam prevzame odgovornost za izbor, je v marsičem vprašljiva, tudi zaradi morebitnega nasprotja interesov, toda v določenem smislu nemara celo razumljiva – prav on je namreč izpeljal zapiranje v nacionalne okvire, ob tveganju, da zato Sterijeve nagrade za najboljšo predstavo morda ne bo dobila najboljša predstava. Še posebno skrb vzbujajoč pa je eden od stavkov iz njegove obrazložitve, kjer trdi, da vsaj v večini predstav »inventivnost režiserjev ni ogrozila avtorja« in da je pomanjkanje »kreativnih nadgradenj besedila« privedlo do »slogovno koherentnih in umetniško bolj relevantnih stvaritev«. Manj nadgradnje, več relevantnosti?
Z vsem tem se je žirija očitno soočila tako, da nagrad preprosto ni podelila. Morda so torej pogumni, morda se zares niso mogli dogovoriti, morda v Srbiji najboljša predstava ne more biti tista, v kateri so vojni zločini prikazani kot vojni zločini, današnja srbska družba pa kot njihova posledica. Morda pa je bila njihova odločitev tudi sporočilo, ne le udeležencem in občinstvu, temveč predvsem festivalu in kulturam, ki se zapirajo vase. A celo v tem primeru je bila mlačna in zgrešena.
