Drama Grešni kozel kultnega nemškega ustvarjalca Rainerja Wernerja Fassbinderja bo svojo prvo slovensko uprizoritev doživela v nekoliko nevsakdanji obliki: na odru Slovenskega mladinskega gledališča jo bodo v sodelovanju z Radiom Slovenija nocoj premierno uprizorili kot zvočno predstavo oziroma neke vrste radijsko igro v živo, ki bo neposredno prenašana na programu Ars. »Gledalec v dvorani bo lahko zaprl oči in se prepustil zvoku in zgodbi, ki bo prihajala vanj izključno z besedami, glasbo in zvokom,« pojasnjuje režiser predstave Alen Jelen. »Hkrati bo lahko občinstvo spremljalo, kako pravzaprav nastane radijska igra.«
Fassbinder je bil izredno plodovit umetnik, saj je v desetletju in pol dejavnega ustvarjanja dokončal več kot 40 filmov in dve televizijski nadaljevanki, ob tem pa zrežiral tudi 24 predstav, štiri radijske igre ter deloval kot igralec, dramatik, snemalec, skladatelj, montažer, vodja gledališča in še kaj. Grešni kozel (1968) je bilo njegovo prvo besedilo za gledališki oder; zanj je prejel ugledno nagrado Gerharta Hauptmanna za dramatiko, nato ga je predelal še v filmski scenarij, po katerem je naslednje leto posnel svoj drugi dolgometražni film. Ta eksperimentalni, avantgardni projekt, v katerem je Fassbinder odigral tudi naslovno vlogo (gre za grškega priseljenca Jorgosa, ki razburka ustaljeno ležernost predmestne soseske v Münchnu), je potem na filmskem festivalu v Mannheim-Heidelbergu prejel kar sedem nagrad in postal en avtorjevih finančno najuspešnejših podvigov, s katerim je financiral še nekaj svojih naslednjih filmov.
Kot je pojasnila dramaturginja predstave Saška Rakef, so za uprizoritev nekako združili filmsko in dramsko predlogo, po tistem, ko so oblikovali prizore, pa so jih po režiserjevih besedah začeli prevajati v zvočno podobo. »Radijska igra je načeloma slepa umetnost, njen svet se dogaja na notranjem odru gledalca in se vzpostavlja z zvočnimi sestavinami, kar je navsezadnje tudi njen glavni čar.«
Gledališko igro so tako prilagajali tehničnim omejitvam in iskanju najboljših načinov za ustvarjanje želene zvočne pokrajine; rezultat je, kot pravi Jelen, v odrskem smislu včasih nekoliko nenavaden, »v zvočnem pogledu pa odličen«. Vsebinsko so v raziskovalnem procesu izhajali iz spoznanja, da se iz zgodovine nismo nič naučili, saj se je ta »spet zavrtela in ponovila«, ne samo v Nemčiji, temveč povsod po zahodnem svetu. »Fassbinder se takrat morda niti ni zavedal, kako daleč vidi, je pa dobro vedel, kaj počne in o čem piše,« še dodaja režiser. gb
