Štirinajsti zagrebški Festival svetovnega gledališča se je začel v žalobnem vzdušju, z obilico vprašanj in blage zaskrbljenosti. Glede na to, da je šlo za konec tedna, v katerem je Hrvaška z volitvami izbirala svojo prihodnost, a izbrala samo ponovitev slabe sedanjosti, to niti ni posebej nenavadno. Toliko bolj pomenljiv je bil torej izbor otvoritvene predstave: gostovanje berlinskega gledališča Schaubühne am Lehniner Platz (!) s komadom Rainerja Wernerja Fassbinderja Zakon Marije Braun v režijski interpretaciji Thomasa Ostermeierja. Četudi je umetniški vodja in hišni režiser tega cenjenega gledališča morda celo preveč pogosto gost zagrebškega festivala, saj ga selektorja Dubravka Vrgoč in Ivica Buljan, ki sta obenem vodji Drame hrvaškega narodnega gledališča, vztrajno vabita k režiji v Zagrebu, se je njegova predstava tokrat pomenljivo ujemala z realnostjo.
Med samo tremi predstavami tokratnega festivala (finančno ga je oklestil minister za kulturo Zlatko Hasanbegović, ki je na teh volitvah dobil kar 12.000 preferenčnih glasov) bo berlinska brez dvoma največja in najodmevnejša; ob njej bo sicer mogoče videti še Časovno potovanje skozi sobo zvezdnika japonskega teatra Tošikija Okade (20. septembra) in Žalosti Belgijke Anne-Cécile Vandalem (23. in 24. septembra). A režiserja svetovnega kova z uspešno dvajsetletno kariero, o kateri priča prav toliko nagrad kot kontroverznosti, je v kombinaciji z delom kultnega, ne zgolj nemškega, temveč tudi evropskega gledališkega in filmskega ustvarjalca, nemogoče spregledati. Še posebej ko govorimo o delu Fassbinderjeve trilogije BRD, v kateri avtor s subtilnimi metodami razkriva ozadje uspešnega nemškega premagovanja preteklosti z delom in ekonomsko uspešnostjo. Na število zamolčanih nezaceljenih ran, pod preprogo pometenih osebnih zgodb in na oltar kapitala žrtvovane človeškosti, da bi se zgradila Zahodna Nemčija, sen nekdanjih gastarbajterjev in danes beguncev, ni opozoril samo Fassbinder, a on je to počel s specifično in enkratno mero neodvisnosti in osebnega (posebnega) sloga.
Nemčija danes
Četudi je bila predstava v Berlinu premierno odigrana leta 2009, in to kot projekt Münchner Kammerspiele v času, ko se je Evropa šele začela soočati s svetovno krizo, begunski val pa se je šele v zametkih pojavljal na družbenih omrežjih, je Zakon Marije Braun danes nemogoče brati zunaj konteksta, naslovno junakinjo pa kako drugače kot metaforo tako Nemčije kot njene »šefinje«. Prav zato Ostermeier skupaj z izvrstno, a maloštevilno igralsko zasedbo, v kateri izstopa Ursina Lardi, medtem ko že tako in tako ironizira kvazikič originala, smeši današnjo Nemčijo. Ob tem na pravi način počasti tudi Fassbinderja, ki je v svojem času počel isto.
Če je bila za tragično ravnovesje, zasnovano tako na moralnih kot ekonomskih enačbah, v avtorjevih časih potrebna na videz neumna nesreča, ki v izvirniku konča življenje in zakon Marije Braun, pa eksplozija, v kateri danes trpijo tisti, ki so se prilagodili in pri tem mislili najbolje v okvirih domnevno objektivnih okvirov, ni več samo eksplozija, temveč tudi dolg, ki se plačuje na ulicah mest, ki so za trenutek bila ali si zaželela biti Evropa ali »Evropa«. A plin je, če se z uzde spusti cinizem, seveda – ruski. Eksplozivni spoj, ki nastane iz preživetja Marije Braun s konca nemških svinčenih sedemdesetih, je bil presenečenje, danes pa ne preseneča nikogar več – ne tistih, ki postavljajo na meje žično ograjo, ne onih, ki jo poskušajo preskočiti. Zato si Ostermeier tudi lahko dovoli parodijo salonskega komada in igro, ki je na trenutke pripeljana do meje burleske. Občinstvu bi vendar moralo biti jasno, kdo je danes Marija Braun in zaradi katerih grehov se mora njena usoda skleniti bombastično.
