Ciniki bi rekli, da je v kratkem mandatu tega ministra iz nabora HDZ hrvaška kultura doživela mednarodno prepoznavnost, saj je kljub uspehom nekaterih filmov, predstav, koncertov in knjig prav Hasanbegović postal »vroče blago«, o katerem sta na primer pisala New York Times in Le Monde. Velik korak naprej zanj, velik korak nazaj za Hrvaško. Res pa je, da je po zaslugi tega »svobodnjaka«, ki je onemogočil neprofitne medije in razvoj civilne družbe, na nacionalni televiziji podprl ideološke čistke, sodobni umetnosti pa odvzel sredstva in ji komaj prikrito grozil, kultura postala kar pomembna tema predvolilne kampanje.
Čeprav je od sredine junija, ko je vlada padla, Hasanbegović zgolj vršilec dolžnosti ministra, še naprej kadruje pod krinko pristojnosti in vzdrževanja sistema. Najnovejša od njegovih spornih odločitev je bila, da ni potrdil novega ravnatelja Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca na Reki, Marina Blaževića. Čeprav ministrstvo za kulturo to gledališče financira le z nekaj odstotki, vse drugo pa prispeva mesto, mora odločitve mestnega sveta potrditi tudi minister. To pravilo je izkoristil Hasanbegović, v teh, upajmo, zadnjih dneh svoje vladavine, da bi se tako vsaj malo maščeval mestu, ki je opozicijska trdnjava in je bilo izbrano za Kulturno prestolnico Evrope 2020.
Kultura je tako postala zanimiva celo za najbolj komercialne medije, ki se po definiciji zanjo ne zanimajo. Pobuda Kulturniki 2016, ki je nastala ob podpisu peticije proti ministru, je te dni organizirala medijsko odmevno javno razpravo Prihodnost kulture na Hrvaškem. V njej so pomembni istitucionalni in neinstitucionalni kulturniki političnim strankam ponovili svoje zahteve, predvsem za vrnitev civilizacijskega standarda pri obravnavi ter stabilno in/ali povečano financiranje kulture, tudi manjšin in civilnih društev. Kulturo so definirali kot javno dobro in zahtevali participatorno in inkluzivno pripravo nacionalne kulturne strategije, povečanje proračunskega deleža za kulturo s sedanjih 0,49 na vsaj 1 odstotek ter neodvisnost od političnega odločanja in kadrovanja.
Hasanbegović se, kot je bilo pričakovati, ni pojavil, kakor tudi nihče drug iz HDZ, razprave torej ni bilo, saj so se govorniki, tako tisti in največjega nasprotnega tabora kot oni iz malih strank večinoma strinjali z zahtevami kulturnikov, vsaj toliko, kot so jih razumeli, in toliko, kolikor so predvolilna srečanja namenjena čaru nezavezujočih obljub. Nekdanji hrvaški predsednik Josipović, sicer skladatelj in profesor prava, je večkrat poudaril, da so volitve »festival demokracije«. Vsekakor, a vsaj kulturniki bi lahko vedeli, kaj pomeni festival: kratka očaranost, neprijeten maček in streznitev.
