Leta 1896 je švedski znanstvenik in poznejši Nobelov nagrajenec Svante August Arrhenius objavil študijo z naslovom O vplivih ogljikove kisline v ozračju na temperaturo na površju. To delo velja za prvo, ki je na trdni znanstveni podlagi preučilo tisto, o čemer 121 let pozneje dvomi vse manj znanstvenikov, zato pa kakšen tudi zelo vpliven politik. Arrheniusovemu delu in ugotovitvam drugih so sledila desetletja razprav znanstvenikov o učinkih ogljikovih izpustov na segrevanje ozračja, ki pa so le postopoma dobile politično razsežnost. Ko so znanstveni modeli, sčasoma podkrepljeni z razvijajočo se računalniško tehnologijo, začeli prodirati v širšo zavest, so naleti tudi na velik korporativni odpor. Prva mednarodnopolitična konferenca na to temo je bila leta 1972 v Stockholmu, njen največji dosežek pa je bila ustanovitev Programa Združenih narodov za okolje. Dvajset let pozneje je bil prvi vrh o Zemlji in v Braziliji je bila sprejeta okvirna konvencija o podnebnih spremembah. Tri leta pozneje pa so se države v Berlinu prvič zbrale, da bi se dogovorile o konkretnih omejitvah izpustov. Rezultat tega je bil kjotski sporazum, ki velja za predhodnika pariškega podnebnega sporazuma. Veljati je začel leta 2005.
Kjotski sporazum je bil prvi, ki je za posamezne države določil konkretne cilje za zmanjšanje izpustov. V osnovi pa naj bi svet to storil tako učinkovito, da »se prepreči nevarno človeško vplivanje na podnebni sistem«. V prvem obdobju kjotskega sporazuma (2008–2012) se je 37 industrijsko razvitih držav zavezalo k zmanjšanju toplogrednih izpustov za povprečno 5,2 odstotka. V drugem obdobju z začetkom leta 2013 so se države zavezale k zmanjšanju izpustov za 18 odstotkov glede na leto 1990. Med njimi pa ni bilo velikih onesnaževalk, Indije in Kitajske, umaknile so se tudi ZDA.
To je bila ena od večjih pomanjkljivosti kjotskega sporazuma, ki jo skuša odpraviti njegov naslednik, sklenjen na konferenci v Parizu leta 2015, ki ga je podpisalo 195 članic OZN (vse, razen Sirije in Nikaragve), ratificiralo pa doslej 148. Osnovni cilj pariškega sporazuma je, da se z zmanjševanjem izpustov v tem stoletju ustavi povečanje povprečne temperature pri »precej pod dve stopinji Celzija« glede na predindustrijsko dobo ali morda kar pri 1,5 stopinje. Vsaka država je sama postavila svoje zaveze za dosego tega skupnega cilja, seveda ne povsem prostovoljno, ampak v napornih pogajanjih. Sporazum ne določa sankcij za kršitelje, torej se zanaša bolj na politični pritisk in občutek odgovornosti. Ta – kot se je pokazalo – ni nujno dovolj, da bi v Arrheniusovo dediščino prepričali velike skeptike, ki se prebijejo na najvišje položaje.
