Požar ni nikogar doletel, požar je bil izzvan. In se je odzval.
Če misliš, da objekt z nevarnimi odpadki in procesi po delovnem času (Kemis po 15. uri, ob koncih tedna prosto) ne potrebuje vse dni 24-urne varnostno-požarne službe, potem si naredil temeljno strokovno napako. In vulkan se je prebudil, izrabil odsotnost nadzora in bruhnil ogenj, dim, strupene pline, kose materialov in fine delce – pepel, ki je pokril deželo.
Prva minuta gorenja je odločilna! Še manj. Če ni bilo avtomatskega gasilnega sistema ali pa ni delal, je šlo vse po načelu kemijske reakcije s kisikom iz zraka z veliko sproščene energije.
Avtomatika brez človeka? Posledice smo videli v Kemisu. Če nihče v obratu ni registriral morebitnega poviševanja temperature, kot ga je morda sporočal temperaturni senzor, ali dima, ki bi ga zaznal dimni detektor (če sta tam sploh bila), in takoj prišel zraven, ne moremo pričakovati drugega kot to, kar se je zgodilo. Dežurni gasilec (po Nežmahu v Mladini) bi celo lahko dobil alarmni signal na svoj mobitel ali primopredajno postajo. To omogoča sodobna tehnika. A kaj pomagajo kamere, če nihče ne gleda na zaslon. Gasilci, vsa čast, so bili maksimalno hitro zraven, a vulkan je že izbruhnil. Zanj je bilo dovolj precej manj kot pet minut. Tudi alarmi, ki so pozivali kogar koli od zunaj, seveda niso mogli nadoknaditi izgubljenega časa.
Taka je pač nevarna kemija, če je ne obvladaš. V tem primeru ni res, da je po bitki lahko biti pameten. Kemisov vulkan bi bilo možno preprečiti. Zanimivo, koliko običajnih stavb in podjetij brez nevarnih odpadkov varujejo 24 ur na dan. Sumim, da je posredi maksimiranje dobička. Tako je, ko kapital povozi stroko. Kam pluješ, Slovenija?
Zdaj pa naj nekdo tudi maksimalno odgovarja! Tudi tako, da se obrat trajno zapre.
Mag. Tomaž Ogrin, Ljubljana
