Priznam, da me je tako pavšaliziranje takrat precej razburilo in sem potem v drugem delu koncerta poiskal sedež nekje drugje. Znanec tudi, tako da sva potem oba v nadaljevanju ločeno uživala oz. trpela. Toda ne dolgo tega je do mene priromala govorica, češ da so mnogi prepričani, da so moji pogledi na umetnost, pa najbrž tudi družbo sila konservativni. To je begajoče: ljudje me torej dojemajo izmenično kot trdega zagovornika sodobnega in drugič kot zaprašenega malikovalca prastarih vrednot. Sam se sicer ne vidim v nobeni od omenjenih skrajnih pozicij, toda bolj pomembno se mi zdi vprašanje, kateri vzgib mojega diskurza omogoča tako navzkrižni oceni? Prvi odgovor, ki mi pride na misel, je: ne moj diskurz, temveč specifike slovenskega kulturnega prostora.
Toda še preden problem podrobneje osvetlim, si dovoljujem kratek izmik v zgodovino glasbe 20. stoletja. V njej gre gotovo eno pomembnejših mest skladatelju Arnoldu Schönbergu (1874–1951), velikemu prevratniku, odločnemu zagovorniku novega, ki je zaradi tega moral preživeti tudi recepcijsko izolacijo, prenesti tuljenje, pretepe in policijska posredovanja na svojih koncertih (znameniti koncert leta 1913 na Dunaju se je končal s takšnimi izgredi), toda v svojem bistvu se je vendarle želel umestiti kot pomemben skladatelj v veliko nemško razvojno linijo, ki teče od Bacha prek Beethovna k Brahmsu in Wagnerju. Kakorkoli je to že težko razumeti: Schönberg je bil obenem brezkompromisni inovator (emancipanca disonance, dodekafonija) in po drugi strani velik varuh nemške tradicije (pisal je godalne kvartete, godalni trio, koncerta za klavir in violino, opero).
Moj ekskurz naj služi kot dokaz, da so skrajne idejne razpetosti možne, čeprav redke. Sam sem si oznako zagovornika vsega sodobnega gotovo prislužil s stalnim opominjanjem na popolno preživetost standardnih koncertov tako imenovane klasične glasbe, na katerih lahko le redko doživimo kakšno sodobnejše delo. Prepričan sem celo, da je prav ta odsotnost dotika s sodobnim trenutkom eden izmed razlogov, ki je klasično glasbo postavil na stranski tir, na njeno mesto pa se je z vso močjo, podprta z industrijskim pogonom, zavihtela popularna muzika. Težko razumem mnoge glasbenike, ki si postavljajo meje in so prepričani, da je glasbeni izraz, kakršnega je dala druga polovica 20. stoletja, nerazumljiv, nesmiseln, zgolj zatežen – takšen odnos je v večini primerov posledica zaplankanosti ali odsotnosti želje po poglobljenem razumevanju. Slednje razkrije, da po letu 1950 niti približno ni nastajala samo zatežena, depresivna, nerazumljiva glasba – tak vtis nam daje le, če nismo razkrili specifičnega koda njenega jezika. A to velja tudi za kak drug žanr glasbe.
Nikoli pa nisem sanjal o tem, da bi na vseh koncertih in ob prav vsakem trenutku poslušal zgolj in samo sodobno glasbo. Zato podobno kot ne razumem vztrajnega iracionalnega zametovanja vsega sodobnega in odsotnosti želje po odstranjevanju plašnic z oči, ušes in misli, tudi nisem prepričan, da je golo zanikanje vsega nesodobnega kaj bolj smotrno. Biti »in«, zgladiti se z »mainstreamom« samo zato, da bom pač sodoben, se mi zdi v resnici podobno ignorantska pozicija kot ždenje v varnem zavetju preteklih umetniških vzorcev in modelov. Tradicijo je mogoče presegati šele takrat, ko jo res dobro poznamo, ali drugače: sovražnika zares premagaš, ko poznaš vse njegove šibkosti in odlike. Sodobna umetnost raste iz preseganja pretekle, kar vključuje njeno poznavanje, ne pa splošne ignorance in posnemanja trenutnih trendov. Biti v trendu, pomeni biti v skladu z modo, to pa bolj povezujemo z industrijsko logiko, z neznosnim kapitalističnim kladivom, ki tolče po nas vedno znova z ukazom po nakupovanju novih, »nezastarelih« izdelkov. Sodobna umetnost naj bi gledala naprej in onkraj takšne vsakdanjosti, je torej bolj profetska in manj odblesk vsakodnevne družbeno-politične realnosti. Ali tudi drugače: ne ponuja zgolj slike problematične realnosti, ampak ponuja tudi že rešitve.
Moja pozicija torej ni skrajna in kot taka je osamljena – ni ga namreč večjega užitka kot umestiti se v skupino, ki diha skupaj in ki družno uživa v iracionalnih ritualih in nezlomljivih prepričanjih, slonečih na nekaj enostavnih predpostavkah. Tako delujejo dnevna politika in prepričanja – veliko tega pa se je preselilo tudi v širšo kulturno logiko. Vem, mogoče je moja pozicija preveč moderna in premalo postmoderna. Toda slovenska kulturna srenja, ki želi biti zelo sodobna, in tudi tista, ki sodobnost zavrača s preprostimi pomisleki o šarlatanstvu sodobnega, se bi morala zavedati, da se je postmoderna že davno umaknila popolnemu globalnemu izenačenju, ob boku katerega se zdi postmoderno razsrediščenje prava osnovnošolsko benigna šala.
