Drugi del koncerta z Webrovo scensko glasbo k Schillerjevi drami Turandot in iz njenega materiala izpeljanimi Hindemithovimi Simfoničnimi metamorfozami je bil namenjen predvsem razkazovanju orkestrove zvočne briljance, zato ni mogel odkriti vseh glasbeniških potencialov orkestra in dirigenta Simona Krečiča, toda osnovno sliko je vendarle zarisal. Orkester je igral motivirano, izjemno orkestrirana glasba je dobila celo nekaj hitrostnega zaleta, polifone izčiščenosti in jazzovskega swinga, zaradi česar se je na tokratnem koncertu vendarle pokazalo, da sta v prednosti mladost in nov veter.
Tudi koncert Budimpeškega festivalskega orkestra za zlati abonma je bil vpet v dvojnost. Da so se gostujoči madžarski glasbeniki najprej predstavili z Lisztovo Madžarsko rapsodijo št. 1 v verziji za solistične cimbale, je neke vrste nesporazum. Skladba, v katero so vpete salonske predstave o madžarski nacionalni glasbi in ki v kompozicijskem pogledu ne prinaša ničesar, predstavlja anahronistično nacionalno glasbeno miselnost. Prav v tem duhu na silo avtentičnega so delovale tudi solistične cimbale Oszkárja Ökrösa, sicer v njegovih pasažah briljantnega akrobatskega muzika, čigar inštrument pa v višjih legah deluje skoraj groteskno razglašeno in je v paradoksalnem razmerju z zvočno prefinjeno igro orkestra. Zato se je veliko bolje godilo že Lisztovemu Drugemu klavirskemu koncertu po zaslugi izjemnega pianista Dejana Lazića. Ta je znal občutljivo odmerjati preskoke med kristalno nanizanimi pasažami, ritmično razločenimi, odločnimi akordskimi kaskadami in zasanjanimi melodičnimi odseki ter tako odrešiti prav tiste segmente Lisztove glasbe, ki bi lahko kaj hitro zdrknili v zaporedje sentimentalnega, prazno virtuoznega in grozeče marcialnega. Lazić je iz Lisztove muzike, naravnane v razkazovanje virtuoznih spretnosti, potegnil čisto vso glasbo, ki je v njej tičala napol skrita.
Konec koncerta s Straussovo simfonično pesnitvijo Tako je govoril Zaratustra je dokončno razkril potenciale orkestra in dirigenta Ivána Fischerja. Zvočno gre za urejeno telo, ki impresionira predvsem z gostoto zvoka in njegovo temno zaokroženostjo. Fischerjeva glasbena misel je usmerjena predvsem v mehko, gibljivo podajanje, ki ne želi izstopati in služi glasbi sami. Ob Straussovih na vse strani razlitih bohotnih zvokih to pomeni, da glasba nikoli ne zavije v bombastično, a hkrati tudi ne razvije svojega končnega strastnega jeka. Toda takšno ambivalentnost je Fischer razblinil z dodatkom, Plesom sedmih tančic iz opere Salome, ki ga je znal usmeriti v enosmerno orgiastično gradacijo. Zakaj je po tem zmagoslavju svoje glasbenike spremenil v (slab) zbor v zadnjem dodatku, presega moje razumevanje.
