Toda, v kakšno zvezo naj postavim luksuz in koncert simfoničnega orkestra z Beethovnovo glasbo, torej skladatelja, ki je na začetku 19. stoletja absolutno simfonično glasbo končno zapisal med velike umetnosti? Umetnost govori o lepem, pri čemer pa je ta lepota najpogosteje funkcionalizirana v razkrivanje eksistencialnih skrivnosti našega življenja ali v izrazito družbeno kritiko. Prestiž prav gotovo ne predstavlja bistvenega dela našega bivanja, je pa ozko povezan z družbeno kritiko. Toda slednja zveza je negativna: luksuz je predvsem predmet kritike. Iz povedanega sledi, da nas Ljubljana Festival najbrž ni vabil na koncert, ki bi imel umetniške pretenzije, temveč na potratno zabavo s svetlečimi »toni«, bleščavim »zvokovjem«, prestižno družbo in logično – luksuznim kulinaričnim menijem. In prireditelj nas v teh pogledih res ni razočaral, čeravno o doplačljivem prestižnem obedu ne morem zapisati nič določnega, ker sem se ga vzdržal.
Seveda pa je bil ta antiumetniški prestiž domišljen zelo po slovensko, torej kvaziurbano. V preddverju »brezčasne« dvorane, ki je bila sicer dolgo socrealistični kinematograf, danes pa banketni prostor, namenjen podobnim prestižnim srečevanjem (v obeh primerih gre bolj za konsumpcijo kot pa kontemplacijo), nas je pričakala dolga vrsta čakajočih na garderobo. Ker sem ocenil, da bom najbrž zamudil koncert, če se bom postavil v to garderobno kačo, sem se kar oblečen odpravil v dvorano in najbrž prvič v življenju na prestižnem koncertu svojo manj prestižno zadnjo plat namestil v zrolano bundo, šal in kapo. Bil sem kot še enkrat več velik piflar, ker je organizator pač vljudno počakal, da se je dolga vrsta pred garderobo končala in se je lahko koncert začel z več kot desetminutno zamudo. A da je koncert prestižen, so morali potrditi še kratki nagovori: najprej direktorja hotela Union, ki je govoril, kako si želi v dvorano zopet umestiti tudi kulturo, čeprav bi bilo prav, da bi morda raje govoril o hotelski kulturi, nato pa je svoj trenutek kot vedno izkoristil tudi direktor Festivala Ljubljana, predvsem zato, da je razložil, kako prestižni gostje so na odru, in še malo reklamiral prihajajoči poletni festival. Potem je dobil besedo Beethoven.
Nobenega dvoma ni, da je Kraljevi filharmonični orkester zelo dober ansambel, čeprav je dobro vedeti, da v Londonu poleg njega delujejo morda še bolj »prestižni« orkestri, kot so Londonski simfonični orkester, Orkester Philharmonia, Londonski filharmoniki in še kdo. Tudi ni dvoma, da je Pinchas Zukerman izvrsten violinist, nisem pa prepričan, da je kaj posebej navdahnjena njegova dirigentska muza. In to je bilo mogoče videti kot tudi predvsem slišati. Tako smo poslušali Beethovna, ki je bil v resnici brez prave ideje. Kraljevi filharmoniki imajo sicer lepo zaobljen ton, ki vključuje baržunasto zvočnost godal, mehko gibljivost pihal in prilagodljivo zadržanost trobil, toda takšno občutljivo glasbilo je treba upravljati, kar pa se zares ni zgodilo. Beethoven je tekel v močnih, a enakomernih tonih od začetka do konca: tako se Uvertura Egmont ni odpirala k vedno večji hitrostni bohotnosti, Sedma simfonija pa tudi ni bila »apoteoza plesa«.
Beethoven na začetku 21. stoletja po tem, ko je bil že ničkolikokrat posnet in zaigran, ne potrebuje samo še ene nove izvedbe, temveč interpretacijo, idejo, zamah. Tega prestižni koncert v prvem delu ni dal, pa tudi nadaljevanje je bilo komaj kaj boljše. Zukerman ostaja solistično prezenten, virtuozen, intonančno neprekosljiv, toda le na redkih mestih je spletel pravi dialog z orkestrom, le redko se je odlepil od popolnosti že slišanega ali, če citiram tujega kritika: Zukermanov »talent trenutno deluje na avtopilotu, brez prave povezave z njegovim srcem ali glavo«.
Toda ljubljansko prestižno občinstvo ni prestižno zahtevno – v rokohitrskem preigravanju hitro spozna veliko umetnost, če ne slednje, pa vsaj prestiž, luksuz, torej bleščeče okrasje brez vsebine. Zatorej je bila dvorana takoj v ovacijah (ali pa so mnogi pač stali zato, ker so se želeli čim prej pomakniti v garderobno vrsto). Kakorkoli: le nekaj dni kasneje nas Cankarjev abonma s svojim zlatim abonmajem ni vabil na prestižni dogodek, karte so bile približno polovico cenejše, priče pa smo bili umetniškemu poustvariteljskemu aktu. Nihče ni vstajal v ovacije, nihče ni zamudil, moj plašč je bil varno v garderobi, večerjal sem doma. Prestiž po slovensko je torej obratno sorazmeren z vsebino, si ga je pa na srečo težko privoščiti.
