Namesto dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, za katero vsi plačujemo okoli 28 evrov na mesec, želi ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc uvesti novo zdravstveno dajatev z različno obremenitvijo. Na mesec bi plačevali od 6 do 140 evrov, odvisno od dohodkov. Na ministrstvu za zdravje predvidevajo, da bi sedemdeset odstotkov prebivalcev Slovenije plačevalo manj kot doslej. Meja med tema skupinama je 1330 evrov bruto na mesec ali približno dvesto evrov manj od povprečne plače.
Podatki ministrstva za finance, ki so prikazani v grafu (in vključujejo tudi brezposelne), kažejo tudi, da ima tretjina ljudi dohodke, nižje od 7000 evrov bruto na leto, kar je manj od minimalne plače. Tri četrtine slovenskih dohodninskih zavezancev pa ima na leto manj kot 16.300 evrov, kar bi bilo blizu letnega zaslužka nekoga, ki ima povprečno plačo.
Minimalna plača ustavila rast neenakosti
Zgornja desetina prebivalstva ima več kot 25.000 evrov na leto, zgornji trije odstotki pa več kot 40.000. Slovenski zgornji odstotek ima več kot 60.000 evrov bruto na leto. Tisoč Slovencev, ki zaslužijo največ, ima povprečno 377.000 evrov na leto.
Zgoščenost prebivalstva pod povprečno plačo ni slovenska posebnost. Pravzaprav je to neizogiben statistični pojav, če so ljudje razpršeni po lestvici, ki je omejena samo navzdol, torej z nič, navzgor pa ne. Vsi podatki kažejo, da je neenakost dohodkov v Sloveniji majhna. Najhitreje je rasla v prvih letih po osamosvojitvi, potem pa se je nekako stabilizirala, je večkrat pokazal ekonomist Tine Stanovnik. Po prvih letih samostojnosti je namreč vlada uzakonila minimalno plačo, bolj progresivno obdavčila dohodke ter uvedla pogajanja med sindikati, delodajalci in vlado o najpomembnejših politikah.
Ali so plače dovolj visoke, je relativno, a zgodovinar Aleksander Lorenčič, ki je doktoriral na temo slovenske gospodarske tranzicije, brez zadržkov trdi, da so plače celotno obdobje samostojnosti »klavrne«. »Ljudje z njimi lažje preživijo, ker imamo v primerjavi z drugimi državami izjemno visok delež lastniških stanovanj in ker ima večina Slovencev tudi kakšen kos zemlje,« pojasnjuje.
Slovenija po bruto družbenem proizvodu na prebivalca dosega 83 odstotkov povprečja Evropske unije, a boljši kazalnik blaginje gospodinjstev je tako imenovana dejanska individualna potrošnja. Slovenja po tem merilu dosega tri četrtine povprečja EU. Tik pred nami so Češka, Grčija in Slovaška, tik za nami pa Poljska, Estonija, Latvija in Madžarska. Na tej lestvici je Slovenija med krizo izgubila nekaj mest.
Minimalna plača v Sloveniji znaša malo več kot 800 evrov bruto na mesec ali 615 evrov neto. Predvsem v razmerju do povprečne plače, ki je malo več kot 1000 evrov neto na mesec, je minimalna plača pri nas visoka v primerjavi z večino evropskih držav. Ker je razvitost našega gospodarstva takšna, da podjetja tekmujejo z nizko ceno delovne sile, ni presenetljivo, da je Slovenija prva v Evropi po deležu zaposlenih, ki prejemajo minimalno plačo ali pet odstotkov več.
Zaposleni po humanitarno pomoč
Srečo Dragoš, sociolog z ljubljanske fakultete za socialno delo, že več let opozarja, da je pri nas socialna politika podrejena ekonomski. Dejstvo, da je neenakost dohodkov v Sloveniji majhna, po njegovem ne sme biti alibi, da politiko prepustimo »neoliberalni stihiji«. Zato pogreša politično stranko ali program, ki bi temeljil na predpostavki, »da je družba pravična le, ko se položaj višjih slojev izboljšuje šele takrat, ko se je izboljšal položaj najnižjih slojev.«
Dragoš trdi, da politika že več kot desetletje ne izhaja iz tega temelja. V času hitre gospodarske rasti pred krizo se je število revnih povečalo. In potem ko je nastopila kriza, se je neto razpoložljivi dohodek spodnji petini prebivalstva znižal za več kot 16 odstotkov, zgornji desetini pa za 6,3 odstotka.
Vlada Mira Cerarja oziroma ministrica za delo in socialne zadeve Anja Kopač Mrak je v času gospodarskega okrevanja res nekoliko povečala radodarnost socialne države, a brezposelnost je še vedno visoka, po pomoč k humanitarnim organizacijam pa še vedno hodijo tudi ljudje, ki imajo službe.
V zadnjem času predstavniki vlade na pozive po povečanju socialnih transferjev pogosto odgovarjajo z opozarjanjem na »past neaktivnosti«. Socialne pomoči naj bi bile namreč tako visoke, da so dohodki nezaposlenih preblizu dohodkom slabo plačanih zaposlenih, zato naj bi bili ljudje nemotivirani za delo. Zahteve, naj občutneje zviša minimalno plačo, pa vlada zavrača s sklicevanjem na konkurenčnost gospodarstva.
